|
 Običajen strip ima 35 strani in 124 sličic.
Njegova cena se giblje med 1 $ in več kot 140.000 $.
V ZDA jih vsak dan prodajo več kot 172.000.
To znese več kot 62.780.000 na leto.
Povprečen zbiratelj ima 3.312 stripov, za njihovo branje pa porabi približno eno leto življenja.
(napis na začetku filma Nezlomljivi)
Tretjega maja bo Spider-Man, Človek pajek, vrgel svojo mrežo na več kot tri tisoč ameriških kinodvoran. Isti dan, celo nekaj ur pred Ameriko, se bo to zgodilo tudi v kakih desetih slovenskih kinodvoranah. Svetovna premiera filma, s katerim ameriška filmska industrija letos otvarja filmsko poletje, torej parado najkomercialnejših filmov, ki jih bo že sredi maja dodobra nadgradila Druga epizoda Vojne zvezd, se bo torej hkrati zgodila tudi pri nas, dobrih pet let po tem, ko sta na slovenskih platnih kot prvih na svetu in prvič skupaj zaigrala Brad Pitt in Harrison Ford, seveda v filmu Hudičevo seme.
Visokoproračunska Sonyjeva produkcija (krepko čez sto milijonov dolarjev) bo po dolgih letih na veliko platno spet spravila Spider-Mana (pazite, da njegovega imena ne boste napačno pisali Spiderman ali pa celo Spider-man), enega ključnih stripovskih superherojev stripovskega založnika Marvel Comics, ki je v risani obliki začel živeti na začetku šestdesetih.
Če je zahteven posel superjunaka v osemdesetih opravljal Superman, v devetdesetih pa ga je nasledil Batman, je precej možnosti, da ga bo ob začetku tretjega tisočletja prevzel Spider-Man. Tega so ob koncu šestdesetih že ekranizirali, sicer neuspešno (od leta 1967 je bilo posnetih kar sedem televizijskih filmov), tako da je bilo na nov poskus potrebno počakati skoraj trideset let. Takrat je bila posneta sicer precej neuspešna televizijska serija, na kateri je nekaj časa delal celo titanikovski James Cameron. Njegovi tritmenti oziroma zametki scenarija so kot osnova služili scenaristu Davidu Koeppu (Jurski park 2, Kačje oči, Panic Room), nekaj časa pa je na scenariju delal tudi Scott Rosenberg (Letalo prekletih, Samo še 60 sekund), vendar je predčasno izpadel iz igre.
Po nekaj letih dela in predelovanja je bila končna verzija všeč tudi režiserju Samu Raimiju, kultnemu režiserju (Preprost načrt, The Gift, Hitri in mrtvi, Evil Dead, Darkman itn.), ki je že od otroštva zaljubljen v stripe, pri Spider-Manu pa ga je predvsem navduševala njegova ilustracija in zgodba. Medtem so se rešile tudi filmske avtorske pravice po tem stripu. Marvel Comics jih je, da bi se rešil bankrota, pred kakimi petnajstimi leti namreč prodal trem podjetjem, ki pa so medtem tudi sama bankrotirala. Produkcija se je lahko začela.
Vsebina filma
Film se dokaj zvesto drži stripovske predloge, v kateri Petra Parkerja (siroto iz newyorškega Queensa, ki živi pri stricu in teti, v šoli se mu vsi posmehujejo, druži pa se samo s svojim najboljšim prijateljem Harryjem Osbornom, s katerim skupaj sanjarita o prekrasni Mary Jane Watson, v katero sta zaljubljena do ušes) na šolski ekskurziji ugrizne genetsko spremenjeni pajek. Kmalu po tem začne Peter opažati, da se mu telo spreminja in da dobiva nadnaravne sposobnosti. Plezati lahko začne po stenah in stropih, iz sklepov na rokah izloča tekočino, ki je podobna pajkovi mreži, poleg tega pa se mu razvija čut, ki ga opozarja na prihajajočo nevarnost. Svojih novih sposobnosti na začetku ne izkoristi, saj ne vidi pravega smisla v tem, da bi pomagal človeštvu, ko pa se mu to grenko maščuje, ugotovi, da z veliko močjo pride tudi velika odgovornost in da se bo z vsemi svojimi nadnaravnimi sposobnostmi boril proti kriminalu. Sočasno Harryjev oče, znanstvenik in poslovnež Norman Osborn, pri eksperimentiranju z živčnimi plini razvije svojo drugo, psihotično in zlobno osebnost in postane Green Goblin, Spider-Manov najhujši sovražnik. Peter mora tako prvič preizkusiti meje in doseg svojih novih sposobnosti.
Lov na Petra Parkerja in druge like
Iskanje igralca, ki naj bi upodobil tega superheroja, je bilo podobno dolgo kot izbiranje Froda za Gospodarja prstanov. Tako so bili v začetku lanskega leta za to vlogo najpogosteje omenjani Heath Ledger, Leonardo DiCaprio, Chris O'Donnell, Ryan Phillippe in Freddie Prinze Jr. Pozneje so se jim pridružili še Nicholas Brendon (iz televizijske serije Buffy the Vampire Slayer), Jason Schwartzman (Rushmore) in Wes Bentley (Lepota po ameriško). Za nekaj časa so se vmešali celo Angleži, natančneje Jude Law. Potem je Heath Ledger sredi lanskega leta izjavil, da ga vloga ne zanima, zato je s svojo sicer kratko listo večinoma mlajših igralcev vskočil kar sam režiser Sam Raimi. Na njej so bili Scott Speedman, Jay Rodan in James Franco, čisto na koncu kot človek za vrhunec, pa je tam tičal še Tobey Maguire (Hišni red, Wonder Boys). Nekaj časa je bilo vse tiho, potem je konec julija od Sonyja prišla potrditev, da je delo dobil prav on, na prvi pogled največji outsider, in da se že resno ukvarja s preizkušanjem rdeče-modrega kostuma. Sam Raimi je stoično komentiral: "Takoj, ko sem ga videl, sem vedel, da je pravi. Ima pravo mešanico tistega nerodnega izgleda, zaradi katerega bi se v šoli norčevali iz njega, hkrati pa lahko nekje v njem zaslutite tudi intelekt, čustvenost in odgovornost." Za prvi del je dobil štiri milijone dolarjev ter pogodbo, ki ga zavezuje k dvema nadaljevanjema.
Tudi pri drugih likih ni šlo povsem brez stranpoti. Za Petrovo simpatijo, Mary Jane Watson, sta bili najprej v igri Alicia Witt in Kate Hudson, potem pa je vloga pripadla Kirsten Dunst. Za negativca Green Goblina je bil najprej predviden Nicolas Cage, ki je pred nekaj leti blizu že tudi Supermanu, vendar se je ta potem raje odločil za novo sodelovanje z Johnom Woojem pri vojaškem filmu Windtalkers. Potem je kocka padla na pregovornega negativca Johna Malkovicha, ki pa je raje zaigral ostarelega Toma Ripleyja v Ripleyjevi igri, tako da se je kroglica na koncu ustavila na Willamu Dafoeju (Ameriški psiho, Angleški pacient, Zadnja Kristusova skušnjava), ki je Goblinu (tako pravijo zlobneži) tudi vizualno podoben. V ostalih vlogah so zaigrali relativno neznani igralci, kar pa je nekje logično, saj je te veliko lažje in brez večjih stroškov pogodbeno vezati na nadaljevanja. V eni epizodnih vlog se v filmu pojavi tudi Stan Lee, ki je ustvaril strip o Spider-Manu.
Razlike med stripovskim in filmskim Spider-Manom
Režiser Raimi je pri filmskem Spider-Manu v primerjavi z njegovo stripovsko verzijo naredil nekaj sprememb, da bi ta deloval bolj v duhu časa. Ker je genetski inženiring že nekaj let vroča tema, Petra Parkerja v filmu ugrizne genetsko in ne radioaktivno mutiran pajk. Druga sprememba je povezana z orožjem, ki ga Spider-Man najpogosteje uporablja, torej z metanjem mreže. V filmski verziji mreže izskočijo iz sklepov na rokah, medtem ko je v stripu Parker sam izumil lepilo, ki mu služi v ta namen. Raimi je spremembo razložil s tem, da se mu ne zdi verjetno, da bi najstniški Parker sam izumil nekaj, kar ni uspelo še nikomur. Tako si je Peter izmislil samo napravo za natančno metanje svoje mreže.
Med filmom in stripom je precejšnja tudi razlika v statusu njegove simpatije Mary Jane Watson. Medtem ko v stripu nima staršev in živi pri sorodstvu, kar še povečuje in osmišlja njune stične točke s Petrom, je v filmu samo simpatično dekle iz sosednje ulice, ki Petru zmeša glavo. Te sicer precej majhne spremembe so izzvale množično nezadovoljstvo ljubiteljev stripa, tako da je moral Raimi celo reagirati z zagotovilom, da bo skušal čim bolj verno ekranizirati strip in njegove junake.
V primerjavi z do sedaj najbolj popularnima stripovskima filmskima nadaljevankama (Superman in Batman) posveča film Spider-Man normalnemu življenju glavnega junaka veliko več pozornosti. Peter Parker je v osnovi pač še zmeraj samo srednješolec, ki ga tare veliko vsakdanjih problemov, in medtem ko kot Spider-Man rešuje New York, se njegovo privatno življenje razletava na drobne kose. Nočni izleti v šoli namreč povzročajo slabše ocene, zaradi česar mu praktično ukinejo žepnino, zaradi česar se mora zaposliti itn. Medtem ko se filmska Superman in Batman koncentrirata predvsem na izvor posameznega superheroja in posamezno veliko pustolovščino, je Raimi pri Spider-Manu ubral drugačen pristop in precej več časa posvetil evoluciji njegovega karakterja, precej manj poudarka (v primerjavi z njima) pa posvetil boju med dobrim in zlim. Seveda ne moremo pričakovati, da bomo gledali eksistencialno dramo, saj gre v osnovi še zmeraj za akcijski film.
140 M $
Natančneje, gre za visokoproračunski akcijski film, v katerega bo Sony vložil nekje 140 milijonov dolarjev, torej dvakrat več kot Fox v Može X ali približno toliko, kolikor je Disney vložil v produkcijo Pearl Harborja, lani najdražjega filma. Ne glede na to, da so veliko pozornosti posvetili izdelavi kostumov (Spiderjev je npr. izdelan iz enega samega kosa, to pa je trajalo skoraj pol leta), se bo v filmu lesketalo od računalniško animiranih scen. Tobey Maguire je za verno upodobitev človeškega pajka skoraj pet mesecev treniral šest dni na teden (ha, to je počel s kombinacijo joge, gimnastike, borilnih veščin in vožnje s kolesom), med to zahtevno produkcijo pa je prišlo tudi do nesreč, od katerih se je ena končala s smrtnim izidom. Svoje je dodal še 11. september, zaradi katerega so morali iz predvajanja povleči zelo atraktiven napovednik, v katerem Spider-Man bančne roparje, ki skušajo po ropu pobegniti s helikopterjem, ujame tako, da napne mrežo med obema nebotičnikoma. Vse skupaj se je odrazilo tudi na močnem padcu tečaja Marvelovih delnic, ki komaj čaka na prihodke od filma, kar nekaj zelencev pa se lahko nadejajo tudi od prodaje ostalih izdelkov, povezanih z njim, nad katerimi so si zadržali pravico.
Sony je tako prepričan v uspeh filma, da je že odobril začetek produkcije nadaljevanja, ki ga bo ponovno poveril Raimiju. Njihove filmsko stripovske izkušnje so za zdaj kar dobre (pomislite samo na Može v črnem), ogrodje njegovega letošnjega programa pa bo poleg teh dveh filmov tvorilo še nadaljevanje za najmlajše, Mišek Stuart Little 2. Nam torej preostane samo to, da stopimo v kinodvorane in preverimo, ali novi superheroj ustreza našim pričakovanjem in zahtevam.
|
