|
 Odd Horten že skoraj štrideset let upravlja potniški vlak na progi Oslo–Bergen in njegovo življenje je prav tako kot vlak, ki ga vozi, trdno utirjeno in poteka skladno z ritmom odhodov in prihodov. Ko pa za Hortena napoči čas za odhod v pokoj, se navidezno trda zgradba njegovega vsakdanjika nenadoma sesuje kot hiška iz kart. Strojevodja od nog do glave, vedno v službeni opravi s strojevodniško čepico in obvezno pipo, iz katere se kot iz parne lokomotive valijo oblaki dima, je naenkrat izgubljen v svetu, kjer poti ne potekajo več po ravnih tirih, ampak se nenehno cepijo, križajo in končujejo v slepih ulicah.
Film sledi Hortenu, ki ga, prepuščenega trenutnemu navdihu, brezciljno odnaša sem ter tja po mestu, iz ene nenavadne in zabavne dogodivščine v drugo. Njegova zmedenost se kaže tudi v epizodični strukturi filma. Od obiska znanca, ki dela na letališču, kjer Horten, ki ni nikoli potoval z letalom, nevajen tamkajšnje rutine povzroči pravo zmedo in se celo znajde na vzletni stezi, nočnega kopanja v zaprtem kopališču do srečanja z nenavadnim starejšim gospodom, ki trdi, da lahko vozi avto z zaprtimi očmi in povabi Hortena na nočno vožnjo po Oslu ... Vse to se odvija pred mestno kuliso, prekrito s snegom, ki nežno duši hrup in zakriva ostre robove, podobno kot Hortenov stoični izraz in obvladano, redkobesedno vedenje prikrivata njegova čustva. Kljub temu pa niti protagonist niti film sam ne delujeta hladno, ampak ob pomoči subtilnega, toda pristno življenjskega skandinavskega humorja, ki je pogosto v prvi vrsti vizualne narave, izžarevata zdravo toplino in humanost. Ko se Hortenov zguban obraz komaj opazno ukrivi v rahel nasmeh, to pove več kot tisoč besed. Režiserja Benta Hammerja se bodo naši gledalci najbrž spomnili po filmu Faktotum, posnetem po istoimenskem romanu Charlesa Bukowskega.
Gospod Horten je torej sladko-grenak film, ki namiguje na to, da se poti ne končujejo nujno tam, kjer se končajo steze, in da je včasih treba zajeti sapo in preprosto skočiti. Svojo kakovost pa je dokazal tudi s tem, da se je uvrstil med finaliste za evropski film leta.
FILMI IZ DEŽELE NA SKRAJNEM SEVERU
Vojni film Devet življenj (1957) imajo mnogi še danes za najboljši norveški film. Slavospev človeški vzdržljivosti in volji do življenja pripoveduje norveškem diverzantu, ki med drugo svetovno vojno pred Nemci pobegne na Švedsko. Precej novejši je film Ofelas (1987), ki je bil nominiran tudi za oskarja. Mitsko obarvan in posnet v osupljivi pokrajini na skrajnem severu Norveške pripoveduje o mladeniču, ki želi maščevati svojo pomorjeno družino. Seveda ne moremo mimo odlične srhljivke Nespečnost (1997), v ameriški različici katere sta leta 2002 nastopila Al Pacino in Robin Williams. Pred kratkim smo si imeli pri nas priložnost ogledati tudi zabavni Sever – »antidepresivni film ceste brez ceste«.
|
