1. Maščevalci
2. Ulični ples 2
3. Zrcalce, zrcalce
4. Temne sence
5. Ameriška pita: Obletnica

1. Maščevalci
2. Temne sence
3. Think Lika a Man
4. Igre lakote: Arena smrti
5. Talisman

Nefilmska resnica o resnici dveh delov Evrope, sivega vzhodnega in hladnega, marsikdaj neizprosnega zahodnega.

Slovenski naslov: UVOZ–IZVOZ
Originalni naslov: Import/Export
Igrajo: Ekateryna Rak, Paul Hofmann, Michael Thomas, Maria Hofstätter
Režija: Ulrich Seidl
Scenarij: Ulrich Seidl, Veronika Franz
Producent:
Žanr:
Distributer: Slovenska kinoteka
Trajanje: 135 minut
Premiera: 26. maj 2010
Internet: /importexportmovie.co.uk/

Stereotipi o ukrajinskih blondinkah in njihovih »vseobsegajočih« zaposlitvah, priseljenih čistilkah, nagnusnih čustveno neinteligentnih tipih srednjih let in zadolženih mladostnih upornikih s socialnega dna se v filmu Uvoz – Izvoz takoj izkažejo za povsem neposreden in neusmiljeno naturalističen pogled na težko plat evropskega življenja. V njem je jasno, da so se težke romantične filmske zavese dvignile že pred vklopom kamere, na filmskem platnu pa je drama ponudila skoraj dokumentaren vpogled v najbolj kočljive in nezavidljive življenjske situacije ljudi. Predvsem dve osebi, ki nikakor nista bili rojeni pod srečno zvezdo, govorita o eksistencialni in socialni problematiki v imenu vseh podobnih, čeprav so zgovorne tudi stranske vloge. Prva je ukrajinska medicinska sestra Olga, ki se iz dneva v dan bori za boljši zaslužek, da nahrani svojega otroka in mater. Vsak večer pristavlja na gorilnik toplo vodo za umivanje, a močna volja ji ne popusti. Pismo prijateljice jo zaradi želje po spodobnem zaslužku spodbudi, da odpotuje v Avstrijo, kjer dela kot služkinja pri neki bogati družini, nato pa mora poprijeti za delo čistilke v domu za ostarele. Druga zgodba spremlja mladega Avstrijca Paula, brezposelnega in zadolženega varnostnika, ki ga očim vzame s seboj v Ukrajino nameščat igralne avtomate. Čeprav ju življenje marsikdaj po krivici tepe, si prizadevata verjeti vase in osmisliti svoje življenje.
Avstrijski režiser Ulrich Seidl gledalce v svojem drugem celovečernem filmu (prvega Pasji dnevi je posnel leta 2001) vse prej kot sprošča. S svojim naturalističnim in kritičnim pristopom želi gledalcem sporočati tisto, kar je pri drugih filmih odrinjeno zaradi distancirane zgodbe, pa če je ta resnična ali povsem izmišljena. Avtor je podkovan predvsem v dokumentarnem filmu, kar se dobro kaže v izbiranju prizorov, okolja in igralcev tudi v tokratnem igranem filmu. Brezkompromisen vpogled v temnejšo plat evropskega vzhoda.