|
 In prav zaradi tega je ta veličastna saga – ob kateri se bodo tisti površni neupravičeno zmrdovali: češ, še ena hollywoodska pravljica – aktualna tudi na pragu tretjega tisočletja človeške civilizacije. In verjemite, dosti bolj, kot si mislite.
 Pred letom dni smo peščico pogumnih bitij pustili na obronkih zloveščega Mordorja, kraljestva zlobnega Sarona Velikega. Frodo, pritlikavi izbranec iz rodu hobitov, se je v družbi svojega zvestega prijatelja Sama odpravil preko skrivnostnega jezera, opotekajoč se pod velikanskim bremenom mogočnega prstana, ki je premamil že marsikoga. Na obrežju pa se je peščica neustrašnih bojevnikov, na čelu s plemenitim Aragornom, deškim Legolasom in pritlikavim Gimlijem, odpravljala posvariti prebivalce ostalih pokrajin Srednjega sveta. Pripravlja se namreč veličastna bitka za svobodo in Luč. Kajti uničujoči moči mogočnega Temnega vladarja Sarona, ki je v čarovniku Sarumanu našel neusmiljenega zaveznika, se lahko upre le združena vojska vseh živih bitij, pa najsi bodo to ljudje, škratje, vilinci, vešči ali drevesa. In medtem ko Frodo nadaljuje svoje poslanstvo in prodira v globino mračnega Saronovega kraljestva, da bi enkrat za vselej uničil pogubo prinašajoči prstan, se ostala bitja, ki še niso podlegla mračnim silam, nesebično trudijo zoperstaviti pogubni navezi dveh Stolpov. Obeta se najveličastnejša (in najbolj krvava) bitka med Dobrim in Zlim, kar jih pomni Srednji svet – in sodobna filmska zgodovina…
 V tej pravljično mistični pustolovščini vas ponovno čakajo obrazi, ki ste jih spoznali že v prvem delu z naslovom Bratovščina prstana. Pogumni Frodo je kodrasti Elijah Wood, njegov zvesti in debelušni prijatelj Samo Sean Astin, umirjeno samozavestni Aragorn seksi Viggo Mortensen, godrnjavo dobrodušni Gimli John Rhys Davies, deški vilinec Legolas Orlando Bloom, mračnim silam predan Saruman pa Christopher Lee. Z njimi sta še vedno, bodisi kot privid ali pa kot živi bitji iz mesa in krvi, čarovnik Gandalf Sivi v podobi Iana McKellena in božansko lepa Liv Tyler kot Arwen Večernica. Eno glavnih vlog v epizodi z naslovom Stolpa pa ima tudi skrivnostni Golum, ena najbolj prepričljivih domišljijskih kreacij filmske umetnosti. Če ste pozabili, Golum (oziroma nekoč še Smeagol) je tisti nesrečnik, ki je prvi našel vsemogočni prstan. Zdaj simpatično naivno, drugič spet zlovešče grozljivo bitjece, v sebi še vedno razdvojeno zaradi pogubne prstanove moči, je ustvarjeno s pomočjo pravega igralca (gre za britanskega igralca Andyja Serkisa, ki smo ga na LIFF-u lahko spoznali v Winterbottomovih 24-urnih žurerjih) in računalniških učinkov. Njegova mojstrska oživitev je nekakšen vrhunec razkošnih specialnih učinkov, ki niso sami sebi namen, ampak vedno v funkciji pripovedi in kot takšni zaščitni znak te veličastne trilogije, nastale pod budnim očesom režiserja Petra Jacksona. Ja, tistega nehollywoodsko adaptiranega in na pogled ne preveč atraktivnega možaka, ki je izjavil, da nikoli ne misli snemati v Hollywoodu in je vse tri dele – tudi prihodnje leto prihajajočo Kraljevo vrnitev – posnel izključno v svoji domovini, Novi Zelandiji. Kdo ve, morda zaradi tega filmsko doživetje ni oropano tiste prave pravljične iluzije, morda prav zaradi tega ni napor tri ure sedeti v kinodvorani in morda ravno zaradi vsega naštetega presega precenjene hollywoodske uspešnice.
 Sicer pa ob drugem delu Gospodarja prstanov še tole razmišljanje o njegovi vsebinski aktualnosti. Ena izmed značilnosti sodobnega sveta je pragmatično vodilo: denar je sveta vladar. Torej, za denar so ljudje pripravljeni storiti marsikaj. Se mučiti do zadnjih moči, se odpovedati načelom, poštenosti in resnici, pozabiti prijatelje in še kaj, skratka, ubiti v sebi vse, kar je v njih človeškega (v pozitivno humanističnem smislu), ter se spustiti na raven pozverinjenega hlastanja za bogastvom. A če pogledamo malce širše, je ta neznosna in neukrotljiva želja po zelenih bankovcih, v nebo rastočih delnicah, iskanih sodčkih nafte ali kilogramih zlata pravzaprav samo sredstvo za dosego moči. Denar namreč daje moč in verjemite, želja po moči oziroma sla po prevladi nad ostalimi bitji iste vrste (in tistih nižje na biološki lestvici) je tisto najbolj primarno, po čemer hlasta človek že od začetka svojega obstoja. In prav ta skušnjava, ki je v veličastni Tolkienovi zgodbi simbolizirana s prstanom, zaznamuje tudi našo resničnost. In lahko prav zaradi tega trdimo, da je pripoved o borbi med Dobrimi in Zlimi silami v Srednjem svetu povsem realna prispodoba sedanjosti. In s tem aktualnejša od tisočerih zlajnanih hollywoodskih zgodbic.
 Moč nad sočlovekom je nevarna zadeva. Na to nas je nazadnje opozoril tudi nemški Eksperiment, nevarna igra zapornikov in paznikov pa tudi šokantne Setre magdalenke. Moč v ljudeh prebudi temno plat in prinaša gorje in uničenje. Če je seveda ne znajo pravilno uporabiti oziroma ji podležejo. Tega se junaki mistične trilogije zavedajo. Se tega zavedajo vsi tisti, ki za isto stvarjo hlastajo izza varnega zavetja kinodvoran? Morda politiki, ki v imenu svetovnega miru in ravnovesja uporabljajo argumente moči za množično pobijanje oziroma za (v njihovem žargonu) eliminiranje kriznih žarišč? Morda vase zaljubljeni japiji, ki jim v goli želji po prevladi, večji moči in še večjih količinah denarja v imenu edinega zveličavnega kapitalizma – beri izkoriščanja množic za blagostanje peščice – niti ni več toliko mar za osnovne tržne zakonitosti, kot je recimo zdrava konkurenca, ampak samo za hranjenje nenasitnega ega? Torej, prstan v takšni ali drugačni posodobljeni obliki obstaja tudi danes. Vprašanje je samo, kdo so danes hobiti, vilinci in škratje, in kdo Saroni, Sarumani in njuna brezštevilna vojska trupel, ki nima lastne identitete, ampak slepo služi gospodarjema. Oziroma kdo bo danes, ko se ne moremo več zanašati na pravljično moč dobrih čarovnikov in nesmrtnih bitij, poskrbel, da se ga ne bodo polastili tisti, ki bodo svet pahnili v dobo teme.
 Ps. Če se komu zdi tole razmišljanje preveč filozofsko, lahko Gospodarja prstanov še vseeno brez slabe vesti gleda kot razkošni pravljični spektakel več kot vreden tega imena.
|
