1. Maščevalci
2. Ulični ples 2
3. Zrcalce, zrcalce
4. Temne sence
5. Ameriška pita: Obletnica

1. Maščevalci
2. Temne sence
3. Think Lika a Man
4. Igre lakote: Arena smrti
5. Talisman

Seksualnost, identiteta, obsedenost, krvne vezi in skrivalnice, ki se jih ljudje igramo tako z drugimi kot sami s sabo, so teme, ki se jih v neogotski maniri loteva najbolj slavni španski cineast Pedro Almodóvar v svojem prvem izletu v žanrsko območje grozljivke.

Slovenski naslov: KOŽA, V KATERI ŽIVIM
Originalni naslov: La piel que habito
Igrajo: Antonio Banderas, Alena Anaya, Blanca Suárez, Marisa Paredes, Eduard Fernández ...
Režija: Pedro Almodóvar
Scenarij: Pedro Almodóvar po romanu Thierryja Jonqueta
Producent: Cinemania group
Žanr: srhljiva drama
Distributer: Cinemania group
Trajanje: 117 minut
Premiera: 17. november 2011
Internet: theskinilivein.co.uk

To je po komični kriminalki Zveži me iz leta 1990 tudi prvi film, pri katerem je Almodóvar spet sodeloval z Antoniom Banderasom, ki se je v mednarodno igralsko orbito izstrelil prav po zaslugi španskega režiserja (odločilni preboj je šarmantnemu igralcu uspel leta 1989, ko je bila za oskarja nominirana Almodóvarjeva komična drama Ženske na robu živčnega zloma). Tokrat je Banderas odigral vlogo lepotnega kirurga Roberta, ki si obsedeno prizadeva ustvariti popolno sintetično kožo, odporno na ogenj. Skozi pobliske iz preteklosti se razkrijejo korenine njegove obsedenosti – njegova žena je namreč doživela nesrečo, v kateri ji je ogenj popolnoma uničil obraz. Postopoma nas zgodba vodi vse globlje v labirint temnih skrivnosti, ki se skrivajo za fasado uspešnega kirurga in zidovi njegove mogočne vile, v kateri ima zaprto lepo dekle Vero (Elena Anaya – Govori z njo), na kateri preizkuša svoje dosežke pri razvoju kože. Pri tem mu pomaga skrivnostna in zvesta pomočnica Marilia (Marisa Paredes – Vse o moji materi), ki pozna nekatere skrivnosti, za katere ne ve niti Robert, in prav skozi njeno pripoved se počasi sestavljajo koščki šokantne, a hkrati presunljivo poetične sestavljanke.
Almodóvarjev osemnajsti in do sedaj najtemačnejši film mojstrsko preigrava gotske žanrske vzorce in ponudi nepozabno avtorsko obdelavo arhetipskega motiva norega znanstvenika, ki ga lahko postavimo ob bok Faustu in Frankensteinu. Hkrati pa ta poetična gotska pripoved dokazuje, da se režiserjev prefinjen občutek za vizualno estetiko in ustvarjanje kompleksnih melodramatskih zgodb odlično poda tudi zanj neobičajnemu temačnemu in srhljivemu žanru.