|
 Evropa je v podobi režiserja Gasparja Noea dobila svojega kubrickovsko intrigantnega razbijalca zvezdniških zakonov, saj se je, podobno kot pri snemanju Široko zaprtih oči Cruise in Kidman, po snemanju radikalnega filma Nepovratno razšel prvi evropski filmski zvezdniški par Vincent Cassel in Monica Bellucci. In to po tem, ko sta skupaj nastopila že v kar nekaj filmih (zadnja pri nas videna sta bila Dobermann in Volčja bratovščina), torej po tem, ko je bilo njuno skupno nastopanje že praksa, del njunega igralskega delavnika. Je bilo morda kaj v zvezi s filmom Nepovratno? Filmom, ki se ga je že takoj po lanski cannski premieri oprijel negativen sloves, namreč ta, da je projekcijo zapustilo kar nekaj ljudi, nekateri tudi zaradi slabosti. Peščici so morali bojda nuditi celo zdravniško pomoč, tako jih je šokiral ta film. Predvsem eksplicitni prizori nasilja in izjemno grobega posilstva. Film je šel čez rob tistega, kar bi se smelo prikazovati v temi kinodvorane, menijo nekateri. Da je Gaspar Noe, tako kot Kubrick iz para Cruise Kidman, iz Vincenta in Monice skušal izvleči tudi njune travme, njuno intimo, da ju je izkoristil za svoj namen, da je v bistvu snemal njuno zgodbo, kaže tudi insajderski štos na zabavi, ko se Vincent Cassel predstavi dekletu kot Marcus, ona pa za njim napačno ponovi Vincent, ne? Ne, Marcus, se nasmehne Vincent.
 Vendar bi filmu delali medvedjo uslugo, če bi si ga zapomnili zgolj zaradi eksplicitnega vedenja. Njegova resnična inovativnost je v snemalni tehniki, v tej frenetični, nikoli mirujoči kameri, ki te zaziblje v divji ritem, ki te hipnotizira, te odvrača in privlači hkrati, z zvokom, ki mu skušaš ubežati, pa ti tega ne pusti, in v načinu podajanja zgodbe, ki se odvija od konca proti začetku (z odjavno špico vred), torej od obračuna v gejevskem nočnem klubu Rectum, kamor prideta razjarjena Marcus in Pierre, da bi našla posiljevalca njunega dekleta Alex. Njunega zato, ker je Marcus njen zdajšnji, Pierre pa njen bivši tip. Noe nas potem v desetih sekvencah (vsaka zgolj v enem kadru), nekajkrat s prav psihedeličnimi prehodi popelje na začetek tega večera in pokaže, kako je bil že praktično od prvega trenutka tak konec nujen, usojen, kako nepovratno in neustavljivo je vsak trenutek sledil v naslednjega, vse bolj usodnega. Mojstrovina za cinefile, ki je nekateri gledalci gotovo ne bodo videli do konca. Velja opozoriti na dvoje: da je tudi na dosedanjih dveh poliffovskih projekcijah v kinu Vič iz dvorane odšla kaka desetina gledalcev in da sta sporni zgolj dve sekvenci, prva je obračun že precej na začetku, druga pa posilstvo. Težko je verjeti, vendar se film konča oziroma začne z enim najnežnejših prizorov v zadnjem času.
|
