|
Slovenski naslov: URE DO VEČNOSTI
Originalni naslov: The Hours
Igrajo: Nicole Kidman, Meryl Streep, Julianne Moore, Ed Harris, Stephen Dillane, John C. Reilly, Miranda Richardson, Toni Collette, Claire Danes
Režija: Stephen Daldry
Scenarij: David Hare po romanu Michaela Cunninghama
Producent:
Žanr: drama
Distributer: Fivia
Trajanje: 114 minut
Premiera: 27. marec 2003
|
|
 En sam dan v življenju ene ženske. En sam dan, v katerem se odvrti vse njeno življenje. To bi naj bil motiv za nastanek znanega romana Gospa Dalloway izpod peresa slavne britanske pisateljice Virginije Woolf. In borih 24 ur, pravzaprav trikrat 24 ur, zaobjema vso genialnost in preprostost troplastne zgodbe, katere skupni imenovalec je ob Virginiji in njeni gospe Dalloway še oklepanje življenja. Nerazumljenega, skrivnostnega, in za marsikoga nevzdržnega v svoji preprostosti in veličini.
 1920. Virginija Woolf. Nicole Kidman. "V Richmondu je varna. Bolje ji je, če ne govori preveč, če ne piše preveč, če ne čuti preveč. Če ne sili vihravo v London in se ne sprehaja po njegovih ulicah. A kljub temu umira na svoj način. Nežno umira sredi tega navideznega udobja." Virginija je depresivna pisateljica, ki se trudi ubežati glasovom v svoji glavi. Je suženj barvitega sveta svojih junakinj (in junakov). Je ženska poznih štiridesetih, ki prizna svoj poraz pred življenjem. Je umetnica, ki poklekne pod težkim bremenom svoje genialnosti. Je ženska, ki kljub spoznanju, da je ljubljena - ali pa prav zaradi tega - izbere smrt in to samotno, nevidno, tiho in v sožitju z naravo in vesoljem.
1950. Laura Brown. Julianne Moore. "Umreti. Lauro naenkrat prešine, kako enostavna je ta odločitev. Za kogarkoli. Ta predrzna in brezbrižna misel se pojavi v njeni glavi kot blago hreščeč zvok iz oddaljene radijske postaje. Umreti. Abstrakten, meglen preblisk, ne posebej morbiden. Misel na 'preprosto oditi' je tako pomirjujoča in osvobajajoča. Ljudje ponavadi počno to v hotelskih sobah, mar ne?" Laura je mati triletnega otroka in bo kmalu ponovno rodila. Za svojega soproga, ki praznuje rojstni dan, se trudi pripraviti slavje. Vsaj speči torto. A njene misli niso pri rojstnodnevnem praznovanju, še manj pri peki torte, ampak pri gospe Dalloway in s svojim talentom usodno zaznamovani Virginiji Woolf. Torej, pri smrti.
 2001. Clarissa Vaughan. Meryl Streep. "Ime gospa Dalloway je bila Richardova ideja. Neke pijane noči v študentskem domu ji je dejal, da Clarissa Vaughan ni pravo ime zanjo. Da bi morala nositi ime kakšne veličastne knjižne junakinje. Medtem ko ga je skušala prepričati za Isabel Archer ali Ano Karenino, je Richard preprosto vztrajal pri gospe Dalloway kot edini in očitni izbiri." Clarissa oziroma gospa Dalloway je samostojna ženska, ki pripravlja zabavo za svojega umirajočega prijatelja. Za prijatelja, ki mu je posvetila svoje življenje. Pravzaprav se zdi, da Clarissa živi samo zaradi v globini svoje duše skrbno negovanega spomina na trenutek sreče, ki jo je ob njem v vsej polnosti začutila tistega jutra …
 24 ur do večnosti. Trije dnevi treh žensk, ki žive vsaka v svojem času in vsaka v svojem svetu, izzvene v podobah Stephena Daldryja, slikovito podprtih z glasbo Philipa Glassa kot veličastna simfonija tisočerih glasov, neizživetih čustev ter nedoumljive skrivnosti življenja in smrti. "Nekdo mora umreti," zašepeta Virginija, zamaknjena v svoj bogat svet tisočerih likov s tisočerimi usodami. "Zakaj mora nekdo umreti?" jo vpraša njen razumevajoči soprog. "Zato, da lahko nekdo drug na novo zaživi," odzvanja njen odgovor, ki poskuša zaobjeti bistvo te filmske simfonije, nastale po romanu The Hours Pulitzerjevega nagrajenca Michaela Cunninghama.
|
