|
Slovenski naslov: FRIDA
Originalni naslov: Frida
Igrajo: Salma Hayek, Alfred Molina, Ashley Judd, Valeria Golino, Geoffrey Rush
Režija: Julie Taymor
Scenarij: Clancy Sigal, Diane Lake, Gregory Nava in Anna Thomas
Producent:
Žanr: drama
Distributer: Fivia
Trajanje: 118 minut
Premiera: 03. april 2003
|
|
 Življenjska zgodba mehiške umetnice Fride Kahlo, ki jo vedno srečujemo znotraj političnega konteksta, ponuja več kot samo tragično usodo življenja polne mladenke. Ponuja več kot samo barvit portret njenega slikarskega opusa ali razburkano ljubezensko zgodbo težko ukrotljive in življenju predane umetnice, ki se nikoli ni prepoznala sredi zahodnjaške neiskrenosti. Prav tako bi ji težko pripisali oznako še enega lezbičnega filma ali jo označili kot slavospev emancipiranosti, pa čeprav boste v njem našli oboje. In čeprav je eden od osrednjih segmentov dogajanja politično delovanje protagonistov - ob Diegu Riveri ima pomembno vlogo v njenem življenju še znameniti teoretik Leon Trotsky - Frida nikakor ni zgolj politična drama. Na kratko, je to, kar mora biti: življenjska zgodba v vsej svoji kompleksnosti, zanjo pa si zasluge lastijo tako Salma Hayek v naslovni vlogi kot manj znana ameriška režiserka Julie Taymor in z oskarjem nagrajeni avtor glasbe Elliot Goldenthal.
 Frida Kahlo je ljubila življenje, čeprav ji le-to ni prizanašalo. Od sedemnajstega leta dalje je trpela za posledicami prometne nesreče, kar jo je vzpodbudilo, da je svojo izkušnjo bolečine in krutosti sveta prelila v neizprosne slike, za katere so kritiki zapisali, da istočasno premorejo ostrino meča in milino golobice. Na tej razburkani poti je ni zlomilo prav nič. Ne spoznanje moške (morda samo Diegove?) nestanovitnosti, ne izguba še nerojenega otroka, ne osamljenost in trajne poškodbe, ki so poskrbele, da je bolečina postala njena najzvestejša prijateljica …
 "Ne slikam svojih sanj, slikam življenje," je nekoč dejala Frida Kahlo in filmski portret, v katerem neizprosnost in moč njenih slik ob navdušujočem vizualnem stilu izražajo še nebrzdana čustva in srce parajoča glasba, je ena tistih filmskih mojstrovin, ki vas bi morala očarati že po nekaj minutah. Če ste seveda dovzetni za mehiško čutnost in iracionalna dejanja, ki ju, podobno kot pri še enem že videnem izdelku iz teh krajev, drami Jaz pa tebi mamo, vodi težko razložljiva volja do življenja in čustva v primarni obliki.
|
