|
 Se še spomnite, ko so proti koncu letu 2000 Miramaxovo romantično komedijo Bounce, v kateri sta nastopala Ben Affleck in oskarjevka Gwyneth Paltrow (pri nas filma nismo videli), kot prvi film v šestnajst ameriških kinodvoran v predvajanje poslali preko satelita? Ali pa, kako je George Lucas, tehnični perfekcionist, svojo Drugo epizodo Vojne zvezd že posnel z digitalno kamero take kakovosti, da je povsem primerljiva s klasično ka-mero, v kateri se vrti 35 mm filmski trak? No, ali pa to, kako so se digitalnega filmskega pristopa lotili Evropejci, recimo Wim Wenders v Buena Vista Social Clubu, Lars Von Trier v Idiotih in Plesalki v temi (saj veste, uporabil je sto digitalnih kamer pri posnetkih nekaterih plesnih scen), Thomas Vinterberg pri zdaj že kultnem Praznovanju ali pa Mike Figgis pri svojem filmu Time Code, kjer je rezultat snemanja z digitalno kamero na filmskem platnu viden tako, da je le-to razdeljeno na štiri dele, na vsakem od njih pa lahko spremljamo zgodbo posameznega karakterja. Seveda pri tem ne gre spregledati slovenskega prispevka na tem področju, najprej kratkih filmov (Šifra: Skrita kamera in Lora in njeni moški), ki so se predvajali pred običajnimi v kinodvoranah, in seveda dveh digitalnih filmov, Zadnje večerje in Pokra, ki sta se že predvajala na rednem sporedu.
Kako bo digitalna Vojna zvezd izgledala na platnu, bomo pri nas videli prvi na svetu, že 16. maja, torej celo en dan pred Američani, še prej pa si boste lahko ogledali Šelestenje, nov slovenski film, ki je svoj prvotni vizualni zapis doživel na digitalnem mediju. Šelestenje je celovečerni prvenec režiserja Janeza Lapajneta, ki je v filmu še posebno pozornost posvetil delu z igralci in emocijam. Film se ukvarja z zapletenostjo medsebojnih razmerij v generaciji tik pred tridesetim. Vrtinec razpadanja zveze, ljubezni, pripadnosti, občutljivosti, trme in medsebojnih nesmislov junake na koncu pripelje do jutra, ko se morajo strezniti, poračunati s preteklostjo in se zazreti v prihodnost. Scenarij je v veliki meri nastal na improvizacijah s temeljitim delom z igralci, film pa je bil posnet brez snemalne knjige v pičlih dveh tednih. V filmu se Luka, temperamentni, čustveni in rahlo boemski črnolasi fotograf (Rok Vihar) iz Ljubljane umakne na belokrajnsko podeželje, potem ko se hudo spre s svojim dekletom Katarino (Barbara Cerar), ko mu ta pove, da je noseča. Ona mu sledi na podeželje, na prvi videz v upanju, da bi uredila in rešila njuno razmerje, čeprav hkrati s seboj že nosi temno skrivnost, ki lahko samo še sprevrne in morda tudi zapečati njuno razmerje. V nasprotju s spokojnim okoljem, ki ju obdaja, se par znajde v vrtincu približevanj in nasprotovanj, ki le poglobijo njuno krizo. Ko se Katarina spoprijatelji z duhovitim, neobremenjenim in ležernim, vendar čutečim vojakom Primožem (Grega Zorc), se ji odpro nove razsežnosti in ponudijo nove izbire. Odslej se morajo vsi trije soočiti z odločitvijo o tem, kam jih bodo vodila njihova življenja, posebej še, ker Luka svojo porcijo življenjske modrosti prejme od mlade samske mamice Ane (Maša Derganc), ki se po brodolomu svojega prejšnjega življenja oddihuje s priložnostnim ljubimcem Miškom (Miha Brajnik) in pripravlja na nove izzive.
Šelestenje je, vsaj zame, najprijetnejše presenečenje letošnje slovenske filmske produkcije. Film ne gradi na fizični akciji, ampak na dialogih, tokrat so za spremembo od nekaterih prejšnjih slovenskih filmov dali šolani igralci vse od sebe in svoj gledališki pedigre uspešno transformirali v filmsko fikcijo. Čeprav Šelestenje ne streže z lahko temo, ne, tu je temnejša stran medčloveških odnosov, ki jih je v taki ali drugačni obliki skusil že vsak, od nas pa je katarzičen, silovit, čustven in prepričljiv. Film pač, ki bi bil prav tako kot za kinodvorane primeren tudi za učilnice, kjer poučujejo spretnost in zablode v partnerskih odnosih. Lani je komisija na festivalu slovenskega filma prezrla Kruh in mleko, kar so ji kasneje ničkolikokrat očitali, sploh pa potem, ko je bil film uvrščen na beneški festival. Pri Šelestenju, ki je bil podobno narejen v "gverilskih pogojih partizanskega vojskovanja", kar večinoma velja za manj uveljavljene režiserje mlade generacije, te napake ne bi smela ponoviti. Končni izdelek je pač veliko več kot kak drug, ki je iz državne malhe dobil veliko več podpore in denarja.
|
