|
 Greva lovit divje prašičke ali Rimljane," je najpogostejša dilema Obelixa, debelušnega Galca, ki je kot majhen padel v kotel s čarobnim napitkom. Nikoli ni bilo povsem jasno, ali ima zaradi tega tako velik tek, nesporno pa je, da je zaradi tega dogodka obdarjen z nadnaravno fizično močjo. Nedolžna prigoda žal ni tako blagodejno vplivala na njegove umske sposobnosti, a nič zato, saj ima vedno ob sebi majhnega in premetenega Asterixa. Tole simpatično dvojico, ki jo ljubitelji stripov poznajo že dobrih štirideset let, pa dopolnjuje še simpatični kuža. Sicer pa so člani te pisane na pol divjaške velike družine še večstoletni vaški čarovnik, energični župan, razboriti prodajalec rib, nadležni glasbenik in drugi.
Že pred tremi leti so se Francozi odločili posneti prve igrane prigode znamenitih Galcev, ki se za nikakršno ceno ne uklonijo rimskemu imperiju in vsem ostalim naravnim in nadnaravnim silam, ki jih skušajo pregnati z domačega koščka zemeljske oble. Asterix in Obelix proti Cezarju je bila velika evropska uspešnica, k čemer je nedvomno pripomogla tudi igralska zasedba. Le kdo bi bil bolj posrečen Obelix kot dolgonosi (in zadnje čase že kar nemarno porejen) Gérard Depardieu ali malce 'lepotno' obdelan Christian Clavier kot Asterix? V vlogi premetenega sovražnika se je takrat znašel oskarjevski Roberto Benigni, kot bujno cvetoča Falbala, Obelixova nesojena ljubezen pa seksi Laetitia Casta. Seveda je bilo jasno, da bomo kmalu ugledali nadaljevanje, pa naj stane, kar hoče. In res. Nove prigode, ki jih je režiral v Alžiriji rojen Alain Chabat, so še bolj zabavne in razkošne. Kako bi le bilo drugače, saj je dogajanje postavljeno v vroči Egipt, ki mu je vladala zloglasna Kleopatra
.
Po stari navadi se zgodba tudi tokrat norčuje iz zgodovinskih dejstev. Ponosna in prelepa vladarica sklene stavo z vsemogočnim Julijem Cezarjem, da ji bo uspelo v treh mesecih sredi puščave zgraditi najbolj veličastno palačo. Za to težavno nalogo Kleopatra izbere podjetnega avantgardnega arhitekta in ga seveda zelo učinkovito motivira: če mu bo uspelo, ga bo zasula z zlatom, če pa ne, ga bo vrgla sestradanim krokodilom. In ker vsakdo, ki je kdaj vsaj pomislil, da bi zidal hišo, ve, da je kaj takšnega nemogoče storiti, ubogemu arhitektu preostane samo, da moli za čudež. In v slavo vseh egipčanskih božanstev zanj poskrbi prihod Asterixa in Obelixa ter njunega čarobnega napoja, s pomočjo katerega se izčrpani sužnji v trenutku spremenijo v hiper marljive čebelice.
Zasedba v osnovi ostaja enaka in lahko bi rekli, ponovno (vsaj posredno) oskarjevska. Kot legendarna Kleopatra se je pred kamerami kar precej razgalila najnovejša italijanska zvezda, Monica Bellucci, ki nam je najbolj ostala v spominu kot Malena v lanskem istoimenskem oskarjevem nominirancu, v vlogi Numerobisa pa najdemo Jamela Debbouzeja, simpatično nerodnega prodajalca zelenjave iz letošnje oskarjevske Amélie. Glede ostalih imen ni vredno izgubljati besed, dodajmo samo to, da dovolj avtentično upodabljajo svoje stripovske predhodnike v tej 330 milijonov francoskih frankov vredni produkciji, v kateri so med drugim uporabili dvanajst merjascev in sedemnajst žab ter več kot 2000 čisto pravih (živih!) statistov. Za razliko od računalniško generiranih osebkov, ki se jih v zadnjem času poslužujejo filmski ustvarjalci pri snemanju množičnih prizorov v ameriških uspešnicah.
In za konec v razmislek samo še tole. Zakaj ne bi slovenska kinematografija, za katero nekateri trdijo, da je v pravem razcvetu, na velikem platnu upodobila katerega izmed stripov Mikija Mustra? Kakšnega Trdonjo, Zvitorepca in Lakotnika bi pa menda že našli!
|
