|
 In da bo jasno že vnaprej: po Moulin Rogueu izpred nekaj tednov je Kruh in mleko drugi letošnji film, ki si je, vsaj kar se mene tiče, prislužil pet zvezdic. Film leta, seveda, čeprav to ni film, ob katerem boste pokali od smeha, kar je najbolj značilno za slovenske uspešnice zadnjih let. Tu se vam ne treba sramovati solz, pa čeprav ste moškega spola. Za tiste pa, ki slučajno še ne veste, kakšna je zgodba oziroma vsebina tega črno-belega slovenskega filma, zgolj namig v 26 besedah: Ivan je rehabilitirani alkoholik, ki se en dan pred zaključkom zdravljenja vrne domov. Bo zaživel nanovo ali bo ponovno zdrknil nazaj tja, od koder je prilezel?
Razlogi za pa so na kratko naslednji:
1. Film je dolg prijaznih 67 minut, vendar ima precej več vsebine kot Pearl Harbor, s katerim je bilo treba od začetka do konca preživeti več kot tri ure. Take kratke filme so snemali v zlatih časih Hollywooda (glejte npr. knjigo Marcela Štefančiča, jr., Umri na drugem mestu), pa so se ti, za razliko od večine sodobnih filmov, vseeno za zmeraj zapisali v filmsko zgodovino. Tudi Kruh in mleko bo našel mestu v njej.
2. Tema je slovenska, res tako tipično slovenska (Slovenija bojda premore več kot 200.000 ljudi, ki imajo resne probleme z alkoholom), pa vendar je zgodba tako univerzalna, da je povsem razumljiva tudi drugod po svetu. Glede na to, da jo je od letošnjih domačih filmov pri obisku dobro odnesla samo Zadnja večerja (Barabam, Pokru in Sladkim sanjam pa ni pomagal niti Kolosej, zaradi tega upravičeno sklepam, da ste si, pa še to zgolj morda, ogledali le enega izmed njih), je to najbrž zadnja priložnost, da letos vidite slovenski film.
3. Film ni komedija (kar je žanr vseh uspešnih slovenskih filmov zadnjih let, še V leru in Zadnja večerja sta se z njim kar predrzno spogledovala) in posamični komični nastavki filma bi brez velikih težav lahko dobili pridevnik »črni«. Morda je zdaj, v tem poznojesenskem in pofestivalskem obdobju napočil čas, da si po dolgih letih ogledate dober slovenski film, ki ni komedija.
4. Že v uvodu omenjena škandaloznost, ki izhaja iz tega, da film ni bil programiran institucionalno, da je nastal nekje na robu, v skoraj brigadirskih oziroma udarniških razmerah, je dodatni porok, da na tem filmu pač nekaj je (uspešni primeri iz istega žaklja zadnjih let so V leru, Jebiga, Porno film in Zadnja večerja).
5. Film so letos na slovenskem filmskem festivalu povsem prezrli (kot tudi Zadnjo večerjo, ki je potem slavila npr. na filmskem festivalu v Varni) in večino nagrad podelili »politično« korektnejšim Sladkim sanjam. Njegova marginalnost v tem pogledu vam vsekakor mora vzbuditi zanimanje.
6. Film je dramaturško izpeljan izjemno natančno. Eno osnovnih pravil scenaristike, kreativnega pisanja in kar je še takšnih ved, pravi, da je treba prizor, sceno ipd. začeti v zadnjem možnem trenutku, da bralec, gledalec itn. še dobi vse informacije in končati v prvem možnem trenutku po tem, ko so se vsi dogodki odvili. Cvitkovič to pravilo spoštuje od začetka do konca, hkrati pa si vseeno vzame dovolj časa za vsak dogodek in iz njega povleče maksimum.
7. Kot je arhetipska zgodba, so arhetipski tudi vsi glavni liki. Imel sem srečo, da sem Kruh in mleko videl že marca na slovenskem filmskem festivalu v Portorožu. Tisti večer so bile poleg Kruha na sporedu tudi Barabe. Kako se je njihov scenarist trudil, da bi osvetlil, utemeljil in utrdil značaj barabe Kovača in njegove osebne karakteristike. Da bi verjeli, da je lahko postal baraba, se je na začetku povrnil celo v njegovo otroštvo in nam pokazal, da je bil mali Kovač problematičen že takrat. Pa mu kljub temu ni uspelo, vsaj mene ni prepričal, in Barabam enostavno nisem mogel verjeti. Za Barabami pa je bil na vrsti Kruh in mleko. In ko se je tam Ivan (Peter Musevski) vrnil iz bolnišnice domov, nam je Cvitkovič poleg njegove žene Sonje (Sonja Savić) predstavil hitro tudi njunega sina Robija (Tadej Troha). Scena, v kateri Ivan vstopi v sinovo sobo, v njej pa se sin, s hrbtom obrnjen proti vratom, razmetava ob divjih ritmih glasbe ter se k očetu niti ne obrne, nam o njem pove prav vse: uporen, divji, samosvoj in neulovljiv. In, jasno, povsem v svojem svetu, kjer oče že dolgo časa ne nastopa več. Verjel sem mu, od prve sekunde naprej, kader pa je trajal deset sekund, in verjamem, da bo tako tudi z vami.
8. Film je posnet povsem nizkoproračunsko, zgolj na nekaj lokacijah, večinoma kar realnih, s čimer je spet pokazal, da film ne naredi bogata scenografija, ampak predvsem pamet in srce.
9. Film je enostavno dober (zato pa smo njegov scenarij izdali tudi v knjižni obliki, kar si lahko preberete med tokratnimi knjižnimi recenzijami).
10. Aja, film je v Benetkah, enem od treh najpomembnejših svetovnih filmskih festivalov poleg Cannesa in Berlina, dobil zlatega leva prihodnosti za najboljši prvenec. Naslednjega pričakujte čez kakih štirideset let. Kot smo napisali že ob naši čestitki Janu v eni prejšnjih Premier: zaradi tega je ogled filma Kruh in mleko državljanska dolžnost. Če pa ste reden obiskovalec kinodvoran, potem sploh ne bi smelo biti dileme.
11. Razlog kot bonus: Še čez stotine let, ko nas več ne bo, bo po slovenskih krajih, sploh pa med ljubitelji filma, krožila anekdota o tem, kako se je Jan Cvitkovič boril za svoj film. In otroci otrok tistih s filmskega sklada bodo vedeli, kako so njihovi predniki prezrli in dolgo časa prezirali Kruh in mleko, presenečenje beneškega filmskega festivala 2001, in otroci otrok tistih, ki so bili v takratni komisiji slovenskega filmskega festivala, bodo vedeli, da so njihovi predniki spregledali Kruh in mleko, dobitnika zlatega leva za najboljši prvenec na beneškem filmskem festivalu leta 2001. Kajti kot taki uspehi nikoli ne zbledijo, se tudi take neumnosti nikoli ne pozabijo. Ne naredite podobne neumnosti tudi vi!
|
