|
 Včem je razlika med gladiatorskimi boji sredi rimske arene in ponesrečeno operacijo ameriških sil v Mogadišu? Razen orožja in oblačil skorajda nobene, saj so imeli tako sužnji kot fantje v uniformah enake možnosti za preživetje. Nikakršne. V obeh primerih so nekdanji nasledniki lovcev in osvajalcev prepuščeni krutemu medsebojnemu obračunavanju, podžganem s strahom pred smrtjo, sovraštvom in živalsko slo po ubijanju. In v obeh primerih se spopad dogaja pred očmi ostalih pripadnikov iste rase, ki stvar opazujejo iz varne razdalje. Pa najsi bo to rimska cesarska loža ali štabno operativni center ameriške vojske. In v obeh primerih se zdi, da je tistim, ki v imenu političnih igric - oziroma, ironično, mirovnih operacij! - neprizadeto opazujejo to morijo, v bistvu vseeno za nesmiselne (in nedolžne) žrtve na bojišču.
Sestreljeni črni jastreb je zgodba o resničnih dogodkih, ki so vrgli še eno temno senco na sodobno ameriško zgodovino. Če smo natančni, na vlogo Amerike kot svetovnega policaja, povezano s kompleksom vsemogočnosti in nepremagljivosti. Sto dvajset članov ameriških specialnih enot Delta Force in Rangers je bilo tretjega oktobra 1993 poslanih v somalsko prestolnico Mogadiš z namenom zajetja dvojice najožjih sodelavcev Mohameda Farraha Aididija, samookronanega militarističnega vodje te obubožane afriške države. S tem dejanjem naj bi zajezili državljansko vojno in ublažili lakoto, ki je pustošila po državi. Akcija, ki so jo izvedli elitni predstavniki ameriške vojske ob helikopterski podpori, naj bi se končala v manj kot eni uri, a se je po spletu okoliščin sprevrgla v petnajsturno agonijo. Po sestrelitvi prvega helikopterja, 'črnega jastreba', je šlo vse kot zakleto. Načrt se je spremenil, vojaki na prizorišču pa so se z namenom pomagati ranjenim kolegom znašli odrezani od pomoči sredi številčno močnejših nasprotnikov. Kaj vse so preživljali mladi fantje in zreli možje, prepuščeni na milost in nemilost samim sebi in podivjani množici domačinov, ne bo nikoli povsem znano. Znani so samo rezultati te najbolj katastrofalne vojaške operacije ameriške vojske po Vietnamskem porazu: Devetnajst mrtvih in več kot sedemdeset ranjenih ameriških vojakov ter na stotine Somalijcev, ki so padli v krvavem obračunu. To je neslavna bilanca, ki v očeh vsakega pametnega civilista (in vojaka) zahteva pojasnilo. Je šlo res samo za splet nepredvidljivih naključij ali za diletantstvo vojaških analitikov? So odgovorni upravičeno vztrajali pri nadaljevanju operacije po prvih znakih neuspeha ali pa je šlo za neutemeljeno trmo, zaradi katere je umrlo več ljudi, kot je bilo potrebno? In nenazadnje, kdo je odobril ta tvegan poseg?
Ridley Scott, ki se je s Črnim jastrebom podal na področje brata Tonyja (Top Gun, Škrlatna plima), se ne ukvarja z razreševanjem omenjenih dilem. Kljub temu da njegov izdelek, nekakšna mešanica med filmi Reševanje vojaka Ryana, Za sovražnikovo črto in recimo Nikogaršnjo zemljo, zaradi svoje prepričljivosti, šokantnosti in neposrednosti izzveni kot obtožba (ne)smiselnih vojaških operacij v imenu mirovnih procesov. Gledalec namreč ob obilici dovršenih specialnih učinkov doživlja vso grozo in agonijo brezizhodnosti ter ujetosti v toge okvire izvrševanja nelogičnih ukazov. Za prepričljivost so ob Scottu prav gotovo zaslužni tudi igralci, na čelu z obetavnim Joshem Hartnettom (vprašajte nežni spol, kdo je bil najbolj seksi v Pearl Harborju!), Ewanom McGregorjem (ki je še nedavno pel v Moulin Rougu), Tomom Sizemorom, Ewenom Bremnerjem, Samom Shepardom, Jasonom Isaacsom in ostalimi. Producent filma je Jerry Bruckheimer, ki ga ob vseh njegovih uspešnicah gotovo ni treba posebej predstavljati. Njegovi zadnji uspešni filmi so bili Pearl Harbor, Dobre mrhe, Samo še 60 sekund in Državni sovražnik.
In zavedati se morate, da boste po ogledu te - za štiri oskarje nominirane (režija, montaža, kamera in zvok) mojstrovine - morda izgubili apetit ali pa se bo v vas nakopičil bes ob še eni v nebo vpijoči človeški neumnosti. In prav zaradi tega bi predlagal, da bi si ta film pod prisilo (in tudi večkrat na dan) ogledali vsi samozaverovani vojaški oficirji, ki so že davno pozabili, kaj se v resnici dogaja na bojišču!
|
