|
 V lenobnem jutru 7. decembra 1941 so Japonci nepričakovano napadli ameriško vojaško oporišče Pearl Harbor. Ponos ameriškega ladjevja, ki je bilo nič hudega sluteč zasidrano v tem pacifiškem pristanišču, je bil zdesetkan v smrtonosnem in samo dve uri trajajočem napadu, v katerem je sodelovalo dvajset japonskih podmornic, dve bojni ladji in 423 letal. Cena: približno 2.400 mrtvih in štiri popolnoma uničene bojne ladje. Takratni ameriški predsednik, Franklin D. Roosevelt, je s tresočim glasom oznanil, da bo ta dan ostal zapisan v zgodovini kot dan nepojemljive sramote. Obenem je to postal dan, ko so ZDA hočeš nočeš stopile v vojno in druga svetovna vojna je dobila novo dimenzijo.
Je šlo pri tem tako ponižujočem dogodku zgolj za podcenjevanje nasprotnikovih moči, ali pa je bila Japonska samomorilska ideja resnično tako briljantna, da bi presenetila še najbolj opreznega taktika? Kdo ve, verjetno je šlo za kombinacijo obojega in človekova destruktivnost se je še enkrat pokazala v vsej svoji moči. Kljub temu, da so Američani Japoncem kmalu vrnili milo za drago z napadom na Tokijo - v njem je sodelovalo šestnajst bombnikov, od katerih se nobeden ni vrnil! - oziroma kasneje z atomsko bombo na Hirošimo, pa je grenak priokus ostal vse do današnjih dni. In medtem, ko so se tisti, ki so te dogodke preživeli, z grozo spominjali vojna agonije, so se filmski ustvarjalci te teme lotevali bodisi s spoštovanjem, bodisi z norčevanjem. V filmu Od tod do večnosti (From Here to Eternity), oskarjevem nagrajencu iz leta 1953, je bilo precej več časa kot samemu napadu posvečeno romanci med Burtom Lancasterjem in Deobrah Kerr; leta 1962 in 1970 sta bili posneti japonski inačici, Tora! Tora! Tora! in I Bombed Pearl Harbor, devet let kasneje se je iz omenjenih dogodkov norčeval John Belushi v filmu 1941, v začetku osemdesetih pa smo lahko v drami The Final Countdown legendarni napad spremljali skozi oči poveljnika ameriške letalonosilke v podobi Kirka Doulgasa.
Leta 1998 se je nad zgodbo v stilu že pozabljenih vojnih epov priznanega akcijskega režiserja Michaela Bayja (Podli fantje, Alcatraz, Armageddon) navdušil Disneyjev šef Joe Roth. Med procesom pregovarjanja so bili vsi sodelujoči opogumljeni s fascinantnim uspehom Titanika, ki ga nehote še danes marsikdo primerja s Pearl Harborjem. Obdelava znane zgodovinske teme, vpeta v ljubezenske okvire, bi naj bila zanesljivo jamstvo za povrnitev visokih stroškov, ki jih zahtevajo takšni projekti. K optimističnim napovedim je pripomogla še ponovna revitalizacija vojnih dram, ki jo je povzročil Steven Spielberg s svojim Reševanjem vojaka Ryana, in odgovorni so se kmalu pričeli pogovarjati o številkah. Ko sta se timu pridružila starosta akcijskih uspešnic Jerry Bruckheimer ter oskarjevski pisec Randall Wallace (Pogumno srce), se je zdel 135 milijonski proračun - gre za največji znesek, kar si ga je kdaj privoščil posamezen studio! - sprejemljiv. Predvideni znesek se je kasneje sicer že nevarno približal dvesto milijonom, kar je skoraj vzelo pogum nadobudnemu režiserju, a zahvaljujoč pogajalskim izkušnjam Jerryja Bruckheimerja, producenta Dobrih mrh, Letala prekletih, Armagedona, Škrlatne plime in Nevarnih src, so znesek uspeli zajeziti pod stopetdesetimi milijoni zelenčkov. "Po zadnjem zmanjšanju vseh postavk, vključno s pogodbami igralcev, smo pristali na 135.210.000 $," se spominja Michael Bay, ki ne more prehvaliti Bruckheimerjeve zavzetosti pri projektu. Njegove bojazni, da bi nepredvideno prekoračil proračun, se na srečo niso uresničile. Morda tudi zaradi tega, ker je snemanje na Havajih po tamkajšnjem običaju blagoslovil duhovnik. "Sprva sem se čudil: Kaj neki počenja ta možak? Jemlje mi 35 minut snemalnega dneva! A kasneje sem si rekel: Hvala bogu, kajti razen poškodovanega gležnja in par šivov je snemanje minilo brez zapletov," je bil tik pred premiero zadovoljen Michael.
In o čem, razen o japonskem bombardiranju Pearl Harborja, govori njegova zadnja mojstrovina? Lahko bi rekli, da gre za klasično vojno romanco, v kateri sta glavni žrtvi vojne - poleg neštetih mladih življenj - ljubezen in prijateljstvo. Dvojica prijateljev, od nekdaj gnana z željo: leteti in umreti na srebrnih krilih!, prispe v mornariško oporišče nekaj mesecev pred tragičnimi dogodki. V druščini medicinskih sester, ki so na Havaje prišle predvsem zaradi zabave in fantov - razmerje 4000 vojakov na eno sestro je, če gledamo s stališča nežnega spola, kar obetavno, kajne? - se tako znajdeta tudi pilota Danny in Rafe. Odraščajoč mladenič, željan očetovega priznanja, in njegov starejši prijatelj in zaščitnik spoznata prikupno Evelyn. Pravzaprav vzplamti med njo in Rafom ljubezen 'na prvo injekcijo'. A Rafe kot prostovoljec odide na šolanje (oziroma v vojno) v Anglijo. Evelyn ostane sama z Dannyjem in na preizkušnjo sta v nastalih razmerah postavljena prijateljstvo in ljubezen. In potem tisto strašno decembrsko jutro v trenutku spremeni prav vse. Fantje čez noč odrastejo v može, brezskrbna dekleta v belih oblačilih pa morajo naenkrat s prsti mašiti vratne arterije in zaradi pomanjkanja zdravil s flomastrom označevati paciente, ki so že prejeli morfij, skratka, odločati o življenju in smrti. Idilični Pearl Harbor se v trenutku iz prijaznega in sproščenega letoviškega mesteca prelevi v prizorišče tragedije, kjer se s smrtjo kosajo pogum, herojstvo in požrtvovalnost.
Da se razumemo, Pearl Harbor je solidna in kar se tiče akcijskih prizorov navdušujoča triurna stvaritev, ki bo zadovoljila tako romantike kot ljubitelje akcije. Igralska zasedba je primerna, čeprav se bo marsikdo strinjal, da mladi Josh Hartnett (znanec iz mladinske Zbornice) po šarmu prekaša Bena Afflecka (a ga je ta kdaj, razen v očeh prav tako hladne Gwyneth Paltrow, sploh imel?). Kar se tiče nežnega spola, je opaziti, da so hoteli filmarji z likom bolničarke Evelyn, ki jo je upodobila pri nas neznana Kate Beckinsale, oživiti čase filmskih div iz šestdesetih ali sedemdesetih. Sicer pa ob tej trojici, ki sestavlja opisan ljubezenski trikotnik in hkrati jedro te ljubezenske vojne drame, najdemo še Cubo Goodinga Jr., ki si mora priznanje namesto s kuhinjskim loncem priboriti s protiletalskim topom, Toma Sizemora, Jona Voighta, Aleca Baldwina in trainspotovskega Ewana Bremmerja. Ob njih pa seveda obilo še uporabnih in sestreljenih letal, razrušenih vojnih ladij, samomorilskih Japoncev, tipični vojaški žargon ter na tone ponorelih moških hormonov. Sicer pa, Pearl Harbor je kljub ljubezenski zgodbi (in obveznim solzam) tipično fantovski film, ob ogledu katerega bodo prav zaradi tega na svoj račun prišla tudi dekleta.
Zakaj Pearl Harbor ni Titanik?
- Titanik se zgodi samo vsakih nekaj desetletij!
- Odrasli Ben Affleck in mladostni Josh Hartnet skupaj očitno ne odtehtata deškega šarma Leonarda DiCapria (tu ne smemo pozabiti, da je Titanik vsaj četrtino gledalcev pridobil na račun tistih pripadnic nežnega spola, ki so film videle več kot enkrat!).
- Pearl Harborju manjka poudarjena posmrtna dimenzija, ki je očitno pomembna pri širokem spektru gledalcev, kar se je pokazalo tudi pri Gladiatorju.
- Res je, da ljudje radi objokujemo velike tragedije, a vojna je zadnja med njimi. Še posebej, če gre za ne preveč davne dogodke.
- Kljub fascinantnim akcijskim prizorom (predvsem samega napada na pristanišče), ki se lahko brez sramu postavijo ob bok prizorom iz Titanika, pa Pearl Harbor kot celota deluje manj povezano, kar je pogosta nevarnost triurnih epov.
- V Titaniku gledalcev nihče ne nadleguje s patriotskimi nagovori!
|
