|
 Nenavadna usoda Amélie Poulain, ki jo je zrežiral Jeanne-Pierre Jeunet (pred leti nas je že pogostil z Delikateso in Mestom izgubljenih otrok, poleg tega pa je zrežiral tudi Osmega potnika 4), se brez sramu ali kompleksov ponaša z laskavim nazivom najboljšega evropskega filma minulega leta. In to povsem upravičeno, saj bi jo lahko proglasili za uspešno sintezo dosežkov sodobnega evropskega filma oziroma ponosni hvalospev francoski kinematografiji.
Kdo je Amélie Poulain
Ko nekega dne osamljena in malce čudaška Amélie odkrije škatlo s fotografijami in igračami, se odloči poiskati neznanega lastnika in mu vrniti dragoceni spomin iz otroških dni. Zaobljubi se, da bo postala nekakšen dobri angel, če bo lastnik ganjen. In res, gospod s solzami v očeh obudi spomine na otroška leta in spozna, da je življenje preveč minljivo, da bi predolgo čakali in oklevali. Tako kot on sam. Po dolgih letih poišče hčer, pozabi na zamere in se razneži ob svojem vnučku.
Ta navidez majhen in nepomemben dogodek spremeni tudi Améliejino življenje. Dekle, ki živi v enem od pariških mestnih predelov, sklene od tega trenutka dalje ljudem okrog sebe lepšati življenje. To je za njeno bujno domišljijo, ki se je razcvetela po zaslugi histerične, žal - ali pa na srečo? - prezgodaj umrle matere in samotarskega očeta, pravo zdravilo.
Tako kmalu uspešno posreduje pri tem, da hipohondrična prodajalka in ljubosumni gost v lokalu, kjer dela kot natakarica, postaneta parček, in vnese žarek upanja v srce osamljene ter v ljubezni razočarane sosede. Nenavadno lepljenko s fotografijami vrne njenemu lastniku (morda ljubezni svojega življenja?) in razišče skrivnost brezizraznega moškega, ki se fotografira na vseh foto avtomatih. Kot don Kihot se postavi na stran nerazumljenega in dobrosrčnega prodajalca zelenjave ter vzpodbudi svojega očeta, da odklene vrata svojega doma (in srca) ter se odpravi sanjam naproti.
Pravzaprav je vse, kar Amélie počne, poskus uresničevanja sanj ljudem okrog nje. In na koncu, skromna, kot je, spozna, da je prišel čas, da uresniči tudi svoje. Pa čeprav se zave, da je potrebno več poguma, če želi slediti svojim sanjam, kot pa ga potrebuje za uresničevanje tujih …
Zakaj imam rad Amélie
Amélie, igriva črnolaska, ima na splošno rada vse ljudi. Razen tistih, ki drugim grenijo življenje. Tisti si povsem upravičeno zaslužijo kazen! Ki pa je vedno vzgojna, ni maščevalna in nikakor ni sama sebi namen. Amélie je dekle, ki se je odločilo ljudem okrog sebe polepšati življenje. Je urbana mati Tereza, neomajna borka za lepše življenje. Je drugačna, nekateri bi rekli čudna, drugi nora. A kaj danes pomeni norost? Odstop od ustaljenosti in uniformiranosti? In ali ni današnja normalnost zreducirana zgolj na spoštovanje zakonov moči in bogastva? Če je tako, potem je Amélie resnično nora. A neizmerno srečna.
Amélie je iz drugega sveta. Iz sveta, kjer človek ni le primitivni objekt potrošniške strategije, ampak celostno bitje s svojim razmišljanjem, doživljanjem in čutenjem. Je človek, ki sveta okrog sebe ne doživlja samo kot zmedo naključnih in človeku neprijaznih dogodkov. Je nekdo, ki verjame, da je v življenju potrebno prisluhniti tisoč majhnim in zastonjskim stvarem. Da poleg kariere, družbenega statusa in denarja štejejo tudi sanje, ki jim je vredno slediti.
Vsakdo od nas je nekoč imel sanje. Nekateri jih še imamo. A morda nimamo poguma, da bi jih uresničili. Da bi kljubovali otopelosti in si dovolili, da smo lahko srečni. V večini nas ni dovolj Billyja Eliotta, desetletnega britanskega fantiča, ki svoje življenje posveti plesu kljub vsem družbeno-socialnim oviram, ali nedolžne Zhao Di, preproste kitajske deklice, ki svojo iskreno ljubezen posveti mlademu vaškemu učitelju.
Nekje je zapisano: Sanje nikoli ne umrejo, le čakajo nekoga. Morda čakajo na Amélie Poulain, to življenja polno dekle z neomajno vero v dobroto. Morda čakajo na to, da sami v sebi odkrijemo delček tega igrivega dekleta z Montmartra. In verjemite, življenje bi bilo neskončno lepše, če bi bilo na svetu več ljudi, podobnih Amélie Poulain.
Zakaj imam rad evropski film
Evropski film, vsaj njegovi žlahtnejši predstavniki, ponuja to, kar po stari navadi pogrešamo pri tipičnih ameriških filmskih izdelkih. To je predvsem naslednje:
1. Zgodbo z dušo
Evropski film temelji na zgodbi. Morda je včasih počasnejši, morda ni vedno obrtniško popoln, a izhaja iz dejstva, da ima kaj povedati oziroma pokazati.
Amélie ima čudovito zgodbo.
2. Dober scenarij
Scenariji evropskih filmov so praviloma bogatejši in izvirnejši od ameriških. Če smo malce zlobni, potem lahko izjavimo, da se Američanom niti ne ljubi več pisati novih, ampak nam ponujajo samo še nekakšne filmske reprize ali pa kar iste, že videne in samo malo popravljene ter z nekaj dodatnimi prizori opremljene filme (kot se bo to pomlad primerilo pred dvajsetimi leti kultnemu Vesoljčku ali pa se je pred petimi leti zgodilo z digitalno prenovljeno trilogijo Vojno zvezd).
Amélie ponuja izvrsten scenarij, duhovite dialoge, obenem pa se poigrava tudi z zabavno funkcijo naratorja. Vse skupaj je podrejeno filmsko dramaturškim zakonitostim.
3. Dobro režijo
Čeprav je dober scenarij v osnovi predpogoj za dober film, pa slednji nastane le v soglasju z dobro režijo, ki spoštuje zakonitosti gibljivih podob. Jeanu J. Jenuetu je uspelo fascinantno uglasiti različne filmske žanre in pristope.
Amélie je romantična mešanica med dramo in komedijo s pridihom trilerja. Je sodobna pravljica, ki se dovršeno poigrava z realnostjo in fikcijo, z naracijo in dialogi, s splošnimi dejstvi in osebnimi skrivnostmi. Je izdelek, ki objektivno realnost slika skozi subjektivno doživljanje glavne junakinje, obenem pa pisani subjektivni svet riše skozi objektivno zaznavo gledalca. Je izdelek, ki navdušuje s svojo izvirnostjo in optimizmom. Je skromno veličasten slavospev preprostemu vsakdanjemu življenju.
4. Smiselno uporabo posebnih učinkov
Pri številnih ameriških izdelkih me preveva občutek, da so posebni učinki sami sebi namen, da so igralci in zgodba samo kulisa oziroma pripomočki za golo manifestacijo najsodobnejše tehnologije, da je film video igra na velikem platnu in da računalnik zamenjuje obrtniško mojstrstvo.
Tudi pri Amélie smo deležni posebnih učinkov, a vedno na pravem mestu, vedno v funkciji zgodbe oziroma v vlogi plastičnega prikaza dimenzije, ki presega splošne koordinate našega prostora in časa. Tako ključek, ki zažari v njenem žepu, ni samo kos železa, ampak čarobna paličica za kaznovanje neprijaznih ljudi, in tudi njeno srce, ki viharno razbija, ni samo podivjan človeški organ, ampak simbol strastnega čustvovanja oziroma doživljanja ljubezni.
5. Optimizem
Preveč ameriških - žal tudi evropskih filmov - govori o brezizhodnosti in melanholiji. O resničnosti brez upanja, polni nasilja, krivic in tragedij. Kot da bi zadnje desetletje veljalo pravilo: vsi filmi s srečnim koncem so nesmiselne in že videne limonade. Ali kot da bi tudi na velikem platnu prevladovalo zlato medijsko pravilo: negativna čustva in dogodki so zanimivi, lepi in dobri pa so dolgčas. Ali pa kot da bi filmski ustvarjalci tekmovali, kdo bo bolj šokiral ali spravil gledalce v slabo voljo. Če že naletimo na srečen konec, je to običajno plehko in dokaj prazno osladno podcenjevanje gledalčeve inteligence in njegove čutne zaznave, ki mu je težko verjeti.
Amélie je zgodba o življenjskem optimizmu, ki premaguje destruktivnost. Je simbolični poskus vere v življenje samo, v našo zmožnost njegovega spreminjanja in vnašanja lepote, v nasprotju z v nebo vpijočo naveličanostjo, brezizhodnostjo in samouničenjem, proti kateremu drvimo z vso kramo minulega tisočletja.
|
