|
Slovenski naslov: ODA PREŠERNU
Originalni naslov:
Igrajo: Martin Srebotnjak, Barbara Cerar, Gregor Čušin, Barbara Žefran, Brane Grubar, Tomi Janežič, Zvonko Čoh, Gašper Tič, Branko Đurić k.g.
Režija: Martin Srebotnjak
Scenarij: Martin Srebotnjak
Producent: Danijel Hočevar
Žanr: komedija
Distributer: Ljubljanski kinematografi
Trajanje: 100 minut
Premiera: 05. april 2001
|
|
 Ne, zmotili ste se, to ni film po televizijski nadaljevanki o Prešernu. In v glavni vlogi ne boste našli Pavleta Ravnohriba, na režiserskem stolčkom pa ne Francija Slaka. Ne, tokrat vse niti v rokah drži Martin Srebotnjak, po Vinciju Anžlovarju še en mlad slovenski filmski ustvarjalec, ki se noče zadovoljiti s samo eno vlogo pri svojem filmu. Mora vsaj še igrati in režirati in to po svojem scenariju v svoji produkciji.
Oda Prešernu je pogumna parodija. Napad na institucionalno kulturo, na bebave državne kulturne sekretarje, na oholo ministrstvo za kulturo, na neumne državne proslave ob kulturnih dnevih. Je mar čudno, da televizijskega Prešerna, tistega, za katerega so odrinili pol milijarde tolarjev in ki so ga v obliki celovečerca vehementno napovedali za letošnji festival slovenskega filma, ni zraven. Ne bi zdržal, proti Odi Prešernu bi padel že v prvi rundi. Pred udarcem gonga. Vinci je pred leti kulturnega ministra tepel z roko. Martin Srebotnjak tokrat tepe s filmom, na svoj način demistificira Prešerna ter dvoličnost institucionalne kulture in citira Pravo stvar, saj veste, tisti film s Christianom Slaterjem in Patricio Arquette: če bi se Prešeren rodil v Ameriki, bi mu bilo ime Elvis Presley. In tako je po njegovem Prešeren dandanašnji lahko samo boemski in simpatično prostaški alterego boemskemu zafrustiranemu pesniku, ki se preživlja kot pisec besedil za reklame o odvajalih, medtem ko se njegovo dekle doma v postelji zabava z drugim. In ko ta nesojeni, vedno cinični in prepametni pesnik od kulturnega ministrstva dobi nalogo, da za masten honorar spiše pesem Prešernu v spomin za proslavo ob njegovi dvestoletnici, je katastrofa neizbežna, avtorska blokada nujna, posebej še, ko se kreativnemu timu za njeno organizacijo pridružijo še eminentni konceptualni umetniki, ki hočejo vso proslavo spremeniti v čim bolj radikalen simbol, oziroma saj-veste-o-čem-govorim.
Prešeren se bo ob tem filmu (upam, da hahljajoče) obračal v grobu, ustvarjalci televizijske nadaljevanke o Prešernu bodo mahali s križi in v kite spletali česen, gledalci pa se bodo smejali in preklinjali nad desetletji zablodele institucionalne kulture. Srebotnjaku se bo godilo najbolje: preživel bo in s svojo novo punco odšel na kavo. In to je ravno tisto najboljše, kar se vam lahko zgodi v teh pomladnih dneh.
|
