|
 Če ste si v zadnji tednih uspeli ogledati film Brodolom, ste lahko videli, kako sta se Tom Hanks in Robert Zemeckis tam lotila precej tveganega poskusa z naslednjim vprašanjem: ali bodo gledalci pripravljeni dobro uro gledati monodramo Toma Hanksa na samotnem otoku? Poskus je uspel in za hollywoodske razmere precej nekonvencionalne in nenavadna produkcija je padla na plodna tla in požela precej pohval, tako s strani kritikov, kot tudi s strani zasluženih dolarjev.
Slovenski kino sedeži se od velikega števila “brodolomskih” gledalcev še niso ohladili, ko se pred njih že postavlja podobno novo vprašanje, tokrat iz domačih logov: ali bodo gledalci za svojega sprejeli domači film, ki podobno kot predlanski V leru ali lanski Jebiga na svoj način krši skoraj vsa pravila klasične slovenske filmske produkcije? Tokrat je to film, ki skuša dajati videz, da je bil posnet povsem naključno, z ukradeno kamero pač in zato brez scenarija, brez režiserja, brez proračuna, z omejeno prištevnostjo, brez planiranja dramaturških vzponov in padcev, vendar z že na začetku izraženo željo, da bo šlo za film s srečnim koncem. Film torej, ki se dela, da je posnel resničnost, tisto pravo resničnost, ki jo lahko zajame vsak, če le vzame svojo domačo video kamero in se z njo odpravi do prve avtobusne postaje in potem naprej v zasledovanje in spoznavanje zanimivih ljudi. Zadnja večerja je film, ki se na eni strani napaja iz Dogme 95, vendar ji hkrati na drugi kaže jezik: hej, Lars Von Trier, hej, Thomas Vinterberg, ne nakladajta, ne delajta se, da so vajini Idioti, vajino Praznovanje, odraz resničnosti, oziroma njen posnetek. Predobro vemo, da se tudi pri vama, tako kot pri vseh ostalih, kamera nahaja v prostoru, da igralci igrajo zanjo, čeprav se delajo, kot da je ni in da njihova igra predstavlja njihovo resnično življenje.
V redu, če gledamo Dogmine filme, vemo, da tu ni naknadno posnete glasbe, da je na filmu samo svetloba, ki se že tako in tako nahaja v prostoru, da film ni žanrski itn. Vendar po drugi strani vemo tudi to, da gre za film s klasično produkcijsko formo, ki skuša z uporabo nekaterih postopkov prepričati gledalce, da je bolj resničen od običajnega filma. To mu seveda uspeva le do takrat, ko se gledalec resneje zamisli nad tem, kaj gleda in ugotovi, da je na platnu samo na malce neobičajen način posnet klasičen igrani film.
Pri Zadnji večerji pa je drugače. Zadnja večerja skuša po svoji produkcijski formi Dogmo 95 nadgraditi in parirati npr. Čarovnici iz Blaira. To pomeni, da skuša dajati vtis, da je film nastal na podlagi slučajne uporabe video kamere, ki se je, sicer namenoma, znašla v amaterjevih rokah. Kar pomeni, da je Zadnja večerja Dogma 95 z dodatnim, enajstim pravilom: film lahko nastane samo pod pogojem, da se v prostoru nahaja tudi kamera.
Zato v Zadnji večerji gledamo zgodbo skozi oko kamere. Torej skozi t.i. subjektivno kamero. Zato je zgodba tudi izjemno preprosta, nekako arhetipska in tako vsakdanja, da je kar nekako čudno, da se je ob pomanjkanju filmskih denarja v Sloveniji ni spomnil že kdo drug. S “pitchem”, ki bi takoj odvrnil marsikaterega evropskega filmskega producenta: “dva norčka (Matjaž Javšnik in Drago Milinović) v norišnici doktorju ukradeta kamero iz ordinacije in uideta z namenom, da posnameta film o junaku, ki reši dekle in jo na koncu poljubi”.
Subjektivni pristop seveda ni nekaj novega: zadnji film, ki mi pade na pamet, da je uporabljal to tehniko (poleg Čarovnice iz Blaira), je belgijski Zgodilo se je čisto blizu vas. Seveda je tako tam, kot tudi pri Čarovnici šlo za triler, oziroma grozljivko, medtem ko gre pri Zadnji večerji za komedijo s trpkimi in črnimi podtoni. Komedijo, v kateri poleg norčkov nastopajo še prostitutke (Aleksandra Balmazović) in kriminalci (Valter Dragan). Svet malih ljudi, svet marginale, ki pa da se nahaja čisto blizu nas, vas, morda v sosednji ulici ali celo sosednjem stanovanju. In to mu v dobršni meri tudi uspe. Zadnja večerja je torej slovenski film, po katerem boste začeli verjeti, da v Sloveniji prostitutke res obstajajo (kar je bila v Carmen šala na kvadrat) in da je lahko gledljiv tudi film, ki se ne dogaja zgolj v urbanem okolju (kjer se je npr. skušalo Brezno in utonilo v njem).
Če ste torej kdaj pomislili, da bi si ogledali slovenski film z nenavadnim, vendar nadvse uspelim produkcijskim pristopom, nekakšen eksperiment, ki pa vam zna zaradi svoje neposrednosti izvabiti celo solze na oči, potem je Zadnja večerja prava izbira.
|
