|
Slovenski naslov: MARLENE
Originalni naslov:
Igrajo: Katja Flint, Herbert Knaup, Heino Ferch, Hans-Werner Meyer, Christiane Paul, Armin Rodhe
Režija: Joseph Vilsmaier
Scenarij: Christian Pfannenschmidt
Producent: Katharina M. Trebitsch, Jutta Lieck-Klenke
Žanr: biografska ljubezenska drama
Distributer: Ljubljanski kinematografi
Trajanje: 132 minut
Premiera: 28. februar 2002
|
|
 Nemški biografski film Marlene pripoveduje zgodbo o uspehu, veliki ljubezni in aferah legendarne igralke, filmske dive in šansonjerke Marlene Dietrich (1901–1992). Leta 1934, samo štiri leta po tem, ko je bila še popolnoma neznana, je postala tretja najbolje plačana oseba v ZDA (za časopisnim mogulom Williamom Randolphom Heartsom in igralko Mae West). Režiser Josef von Sternberg je v filmih Plavi angel, Maroko, Ameriška tragedija, Šanghaj ekspres in Plavolasa Venera v nekaj letih iz nje naredil simbol zapeljivega vampa, mično sireno, ki je zvabljala moške v pogubljenje.
Rojena v Berlinu, kjer je v gledališču igrala predvsem stranske vloge, je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja uživala v divjem hedonizmu nočnih klubov in šampanjskih zabav. Leta 1924 se je poročila s češkoslovaškim asistentom produkcije Rudolfom Siebrom. Zgodnja afera z nemškim filmskim zvezdnikom in režiserjem Willyjem Forstom (ta je kot eden največjih nemških igralcev in režiserjev marca 1941 obiskal tudi Ljubljano, kjer je v kinu Union pel pesmi iz filma Opereta) je končala njeno konvencionalno zakonsko življenje, vendar se Marlene nikoli ni uradno ločila.
Uspeh filma Modri angel ji je prinesel pogodbo s Paramountom. Pobudo zanjo je dal hollywoodski producent Joe Pasternak, ki je dejal, da ima Marlene "osnovno sestavino za svetovno zvezdo - na milijone moških bi se ljubilo z njo." Očitno je imel prav, saj so ji Paramountovi filmi prinesli svetovno slavo, hkrati pa se je zamerila Nemcem, saj se v tridesetih ni hotela vrniti v domovino, da bi služila Tretjemu rajhu
.
Postala je simbol svobode za vse nemške begunce in vztrajno zavračala Hitlerjeve ponudbe, da ji bo vse odpustil, če bo postala njegova ljubica. Namesto tega je med 2. svetovno vojno vzpodbujala ameriške vojake na fronti, česar ji predvsem Berlinčani niso nikoli odpustili. Ko se je v šestdesetih vrnila v mesto, so jo izžvižgali in označili kot izdajalko, konec devetdesetih, pet let po njeni smrti, pa so zavrnili več predlogov za poimenovanje ulice po njej. Kljub temu je naslov njenih zadnjih spominov, ki so izšli predlani v Nemčiji - Sem, hvala Bogu, Berlinčanka.
Film je posnet po resničnih dogodkih, opisanih v biografski knjigi Marlenine hčerke Marie Rive. Režiral ga je Joseph Vilsmaier, avtor nemškega vojnega spektakla Stalingrad in biografske zgodbe glasbene skupine Comedian Harmonists, prikazane na predlanskem ljubljanskem filmskem festivalu.
|
