|
 Novi slovenski film je sicer pripeljal gledalce nazaj v kino, toda za kakšno ceno? Dobili smo kup mikroproračunskih filmov, ki delujejo tako siromašno, da vizualno ne zmorejo zapolniti niti TV-ekranov, kaj šele filmskih platen. Dobili smo filme, ki skušajo tako zelo ugajati gledalcu, da so bolj podobni posnetim štosom kot pa celovečernim filmom. Dobili smo torej kup vsebinsko preprostih, idejno skromnih in vizualno obubožanih filmov.
Vsekakor je napočil čas za nekaj novega. Čas za bolj kompleksne, provokativne in brezkompromisne filme, ki nas bodo osupnili, razjezili, užalili, sprovocirali, spravili v zadrego, skratka zadovoljili.
Drugi celovečerni film režiserja in scenarista Igorja Šterka z naslovom Ljubljana sicer ne izpolnjuje tega zahtevnega seznama v celoti, je pa dobrodošel znanilec sprememb. Tako kot pri filmih V leru ali Kruh in mleko zbuja vtis avtentičnosti in pristnosti. Ko si bomo omenjene filme čez dvajset ali petdeset let ponovno ogledali, bomo lahko rekli, aha, tako smo pa takrat živeli. Podobno kot pri filmih Františka Čapa, ki vsebujejo vse, kar gledalci od filmov pričakujemo, torej zgodbo, dramo, preobrate in vizualno atraktivnost, poleg tega pa so tudi avtentičen dokument prostora in časa, v katerem se dogajajo. Kar za večino novih slovenskih filmov spet ne moremo trditi. Le-ti so zreducirani na teze: Slovenija je nenadoma postala dežela kriminalcev, nasilja, prostitucije, prestopnikov, posebnežev, postopačev in marginalcev. V hlastanju za efekti na prvo žogo ustvarjalci pogosto izgubijo stik z realnostjo. Kot da nihče več ne hodi v službo, skrbi za družino in počne vsakdanje stvari.
Šterkov film ima oboje, dramo in občutek za realnost. Zgodba govori o petih mladih ljudeh, ki vsak na svoj način vstopajo v svet odraslih. Tisto, kar jih povezuje, pa niso dramatični preobrati v Tarantinovskem slogu, ampak filmske elipse, torej izpuščeni deli filmske naracije. Elipso, ki jo drugi režiserji ponavadi uporabijo, da bi poudarili posamezni dogodek, Šterk uporablja povsem drugače. Elipsa mu služi kot vezni material, kot cement, ki se razteza preko celega filma. Izpuščeni deli zgodbe tako postanejo enako pomembni kot tisti, ki jih vidimo na platnu. Pri tem Šterk ne podcenjuje gledalca in mu ne skuša za nazaj pojasnjevati, kaj se je v izpuščenem času pravzaprav zgodilo. Na to vprašanje si mora vsakdo odgovoriti sam.
Gre za povsem nov prijem, ki ga doslej v taki obliki še nisem zasledil v nobenem drugem filmu. Obilje elips pa ni zgolj formalna domislica ali stilistična vaja v slogu, ampak veliko več. Ko gledalec enkrat spozna, da se sprva nekoliko motečih “lukenj” v zgodbi ne bo znebil, ampak da je ta nenavadni način pripovedovanja pač sestavni del filma, mu preostane le dvoje. Ali se bo začel dolgočasiti in bo zbežal iz kinodvorane ali pa bo omenjeno poetiko vzel za svojo in se ji prepustil. V tem primeru bo nagrajen s čustvi, ki se najprej počasi, potem pa vse močneje nalagajo skozi zgodbo, vse tja do dramatičnega in pretresljivega konca. Čustva pa so pravzaprav tisto, po kar hodimo v kino, mar ne?
Poleg tega je Ljubljana tudi vizualno atraktiven film. Pokukamo lahko, kaj se dogaja na številnih rave partyjih v Sloveniji, ustvarjalci pa nas popeljejo tudi na ekskurzijo v Berlin, na prireditev Love Parade, kjer se je zbralo za milijon in pol udeležencev. Za posladek si lahko ogledamo še nekaj šokantnih posnetkov, kakršnih v domačem filmu še nismo videli.
Ljubljana je ali - ali film. Ali ali bo šel gledalcu na živce, ali mu bo všeč. Srednje poti ni. Gre za brezkompromisen, oseben in dosleden film, ki se nikomur ne prilizuje
|
