|
 Če je film zmontiran fragmentirano, z razdrobljeno pripovedno strukturo, brez prave linearne montaže, ki bi peljala zgodbo od začetka do konca, mar to pomeni, da bi moral tudi tekst o takšnem filmu biti napisan na podoben način? Da bi moral najprej napisati prvo misel, ki pade na pamet - recimo, kako dobra je igra Seana Penna - in šele potem vse drugo? Jasno, da ne. To bi bilo banalno. A to ni motilo mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Inárrituja, da ne bi svojega ameriškega celo-večernega prvenca 21 gramov posnel točno na tak način. Takšne slogovne prepletenke so v filmskem izrazoslovju običajno orodje, s katerim skušajo filmarji prikriti filmsko praznino. Dovolj zgovorno, da je to res, je, da se po ogledu kakšnega takšnega filma vprašamo, kakšen bi bil, če bi bil sestavljen v pravilno linearno zaporedje. So seveda izjeme, ki filmski čas izvrstno izigrajo. Spomnimo se izjemnega lanskega francoskega filma Nepovratno - nepovratni, vzvratni film o destrukciji, kaosu in minljivosti vsega. Film, kjer je največji tvist v tem, da tvista ni. Film, ki cinično zavrže hollywoodsko formo srečnega konca, s tem da je konec srečen izključno zaradi forme. To je primer filma, ki deluje prav zaradi svoje nelinearne pripovedi. Nekateri pa bodo po ogledu 21 gramov najbrž dobili občutek, da film ne deluje kljub nelinearni pripovedi. Zgodba in tudi tematika 21 gramov bi lahko sodila tudi v kakšno latinskoameriško telenovelo: družinska tragedija zaradi avtomobilske nesreče - smrt moža in otrok, pretresena vdova, storilec, katerega žre vest, za povrh pa še tretji lik, ki s transplantacijo, brez katere bi zanesljivo umrl, dobi srce ubitega moža. Kot da bi Inárritu hotel zbrati vse klišeje televizijskih žajfnic in jih z nekaj vešče montaže, dobrimi igralci in izvrstno fotografsko štimungo prodati tistemu občinstvu, ki se pritožuje nad pomanjkanjem arta na račun glasnih ameriških uspešnic.
Ime režiserja Inárrituja je po ameriški sceni začelo krožiti po njegovem kultnem, minornem, a v nekaterih krogih zelo dobro sprejetem filmu Pasja ljubezen. Svež film z nekoliko temačnejšimi pogledi je ustvaril dovolj vznemirjenja, da se je za sodelovanje pri Inárritujevem prvem ameriškem projektu zanimala tista igralska scena, ki si želi, da se jo povezuje z resnejšimi, zrelejšimi filmskimi izdelki. Zasedba je torej res izvrstna: Sean Penn, Benicio Del Toro in Naomi Watts vsi po vrsti kažejo vrhunsko kondicijo (ki jo je z oskarjevskimi nominacijami potrdila tudi Akademija), a kaj ko nam še tako dobri igralci ne morejo odvrniti pozornosti od tega, da gre v končni fazi za že videno - mojstrsko razsekana struktura gor ali dol.
|
