|
 Z Gladiatorjem, ki je v temo kinodvoran planil skoraj natančno pred štirimi leti, je vsem udeležencem uspel veliki met. Režiser Ridley Scott se je po nekaj povprečnih filmih (Peklenski valovi, 1492 in G. I. Jane) spet trdno zasidral v prvi ligi, Russell Crowe se je iz prepričljivega skinheada v ostrem nizkoproračunskem trilerju Romper Stomper prelevil v karizmatičnega gladiatorja v visokoproračunskem epskem zgodovinskem spektaklu, DreamWorks je spet pokazal, kako se lahko uspešno loti tudi precej tveganih filmskih megaprojektov, Hans Zimmer pa je s filmsko glasbo stopil ob bok Johnu Williamsu, prvaku resne filmske glasbe. In, seveda, po tem nepričakovanem uspehu Gladiatorja, ki je štiri desetletja po Kubrickovem Spartaku spet obudil ta pozabljeni žanr, tokrat tudi v režiji računalnikov, so studii začeli na mah razvijati epske zgodovinske filmske projekte. Prva leta novega tisočletja so tako minila v poliranju scenarijev in sestavljanju visokih proračunov, lansko je potekalo v snemanju, letos pa bodo nekateri od filmov z velikimi zgodovinskimi osebnostmi, velikimi zgodbami ter bitkami z zvezdniškimi imeni pred kamero in za njo. Prvi je Troja, konec leta pa prihaja na spored še Alexander, ki ga bo v režiji Oliverja Stonea upodobil Colin Farrell. Nekje med njima se bo zabliskal še Kralj Arthur, ki pa časovno ne spada v njuno obdobje. Poleg tega je v različnih fazah predprodukcije še nekaj filmov, kjer so njihove usode precej odvisne tudi od uspeha Troje. To so: še en film z Aleksandrom Velikim, v katerem naj bi bil glavni Leonardo DiCaprio, režiral pa naj bi Buz Luhrmann (Moulin Rouge), potem dva projekta o Hannibalu, seveda tistem zgodovinskem, kjer naj bi ga v prvi verziji upodobil karizmatični Vin Diesel, v drugi pa celo Denzel Washington, Michael Mann pa je še zmeraj zainteresiran, da bi zrežiral Georgea Clooneyja v filmski reprizi znamenite bitke Špartancev s Perzijci pri Termopilah v filmu Gates Of Fire, kjer je 300 Špartancev ob pomoči Grkov za nekaj dni zadržalo vojsko Perzijcev. Seveda pa je do teh filmov še kar daleč, zato raje povejmo nekaj besed o prihajajoči Troji.
Zgodovinsko in mitološko ozadje filma (ki ga v filmu ni) si lahko preberete spodaj, zato mu tu namenimo samo nekaj besed. Paris, trojanski princ (Orlando Bloom), ugrabi Heleno (Diane Kruger), špartansko kraljico, in s tem zaneti desetletno trojansko vojno, saj Paris vzame Heleno njenemu možu, kralju Menelaju (Brendan Gleeson), kar je nedopustna žalitev. Žalitev Menelaja je tudi žalitev za njegovega brata Agamemnona (Brian Cox), mogočnega mikenskega kralja, ki združi vsa grška plemena, da bi privedli Heleno nazaj iz Troje. Agamemnon pa ne rešuje samo družinske časti, ampak ga v obleganje Troje žene tudi njegov silni pohlep, saj bi z zavzetjem Troje pridobil vse področje okrog Egejskega morja in še povečal svoj imperij. Skozi obzidje mesta Troja, ki ga vodi kralj Priam (Peter O'Toole) in brani mogočni princ Hektor (Eric Bana), se ni uspelo prebiti še nobeni vojski. Hektorjevi vojski bi bil lahko kos samo Ahil (Brad Pitt), najhrabrejši in najmočnejši bojevnik na svetu. Toda drzni in na videz nepremagljivi Ahil ne prisega zvestobe nikomur in ničemur, le samemu sebi in svojemu ugledu … Film se torej kiti z atraktivno igralsko zasedbo, ki jo vodi Brad Pitt, svoj igralski razpon med agresivnostjo in čustvenostjo nam je razkazal že s Klubom divjih pesti in Jesensko pripovedjo. Avstralec Eric Bana, ki je dobro upodobil kultnega avstralskega kriminalca Chopperja in bil lani tudi Hulk, mu bo dobra konkurenca in dostojen naslednik Russella Crowea, njuno bojevniško trdoto pa bo ustrezno zmehčal Orlando Bloom, ki smo si ga gotovo zapomnili kot Legolasa v trilogiji o Gospodarju Prstanov. Trojo je zrežiral Wolfgang Petersen (Vihar vseh viharjev, Ugrabitev, Na ognjeni črti), ki je morda najbolj znan po podmorskem spektaklu Podmornica, scenarij pa je napisal David Benioff (Poslednja noč). Za komponiranje filmske glasbe je bil sprva najet eden meni najljubših filmskih skladateljev Gabriel Yared, ki je znan po svojih partiturah za ljubezenske filme (Betty Blue, Mesto angelov, Ljubezen v steklenički), oskarja je dobil za Angleškega pacienta, pred kratkim pa smo njegove melodije lahko slišali tudi v Hladnem vrhu. To je bilo precejšnje presenečenje, saj Yared ni znan po grandiozni glasbi. Do še večjega presenečenja pa je prišlo pred dvema mesecema, ko so po dobrem letu dela Yareda preko noči odpustili in skladanje glasbe prepustili Jamesu Hornerju (Čudoviti um, Titanik itn.), ki je s Petersonom že sodeloval pri Viharju vseh viharjev. Zaradi razburjene javnosti je Yared na svoji spletni strani objavil uradno izjavo, v kateri je natančno pojasnil kronologijo sodelovanja in izrazil tudi lastno nerazumevanje nad potezami studijskih direktorjev. Ne glede na vse skupaj pa so film vseeno dokončali v predvidenem času in ga bodo sedaj na ogled ponudili po velikem delu sveta kar na isti dan.
|
