|
 Trilogija Gospodar prstanov, še ena upodobitev veličastnega boja med dobrim in zlim, je na dobri poti, da si pribori kultni status med razkošnimi fantazijskimi pustolovščinami. Ali z drugimi besedami: Če vam Peter Jackson ne bo povrnil vere v pravljice, potem vam ni pomoči!
Čeprav ljubitelji knjig vedno s strahom pričakujejo filmsko upodobitev, obstaja nekaj svetlih izjem. Zanje imajo zaslugo tisti filmski mojstri, ki se zavedajo, da preslikava med knjigo in filmom ne more biti enolična, saj veljajo zanju različne zakonitosti. Genialnost se skriva v preslikavi besed v podobe, ne da bi bila ob tem oropana domišljija milijonov bralcev. Saj poznate občutek, ko uzrete nekaj, kar je že od nekdaj obstajalo v vaši domišljiji, pa tega niste znali izraziti, opisati ali narisati. Eden najbolj svežih in transparentnih primerov je Malickova mojstrovina Tanka rdeča črta, posneta po kultnem romanu Jamesa Jonesa. Poetična drama o vojnih grozotah sicer dobesedno ni sledila literarni predlogi, a je izžarevala tisto, kar je bilo zapisano z besedami. Uspešnost filmskih upodobitev se torej ne meri z identičnim številom junakov v knjigi in na platnu, z enako dramaturško strukturo ali samo s slepim sledenjem prostorskim in časovnim gradnikom romana. Njihova uspešnost se meri preprosto s prepričljivostjo, ki izžareva bistvo knjižne predloge kljub izvirnosti in svobodi umetniškega ustvarjanja drugega medija: filma.
S prvim delom trilogije Gospodar prstanov, ki nosi podnaslov Bratovščina prstana, smo dobili še eno mojstrovino, ki uspešno krmari med klasičnimi pastmi upodabljanja znanih literarnih predlog in že neštetokrat opisanim bojem med Dobrim in Zlim. Glede na vsebinsko zasnovo bi lahko zapisali, da je Gospodar prstanov pravljično mitološka verzija legendarne Vojne zvezd. V obeh nastopajo sile Teme ali Zla, ki si izberejo svojega služabnika in želijo zavladati svetu za vsako ceno. In v obeh se najde nekdo, ki je izbran, da s pomočjo nadnaravnih Dobrih sil reši svet pred pogubo. Seveda v tem spopadu na obeh straneh sodelujejo še pomagači, ponavadi pisana paleta likov, ki lahko nastane samo v človeški domišljiji. V Lucasovi znanstvenofantastični pravljici imamo Cesarja teme, zloveščega Dartha Vaderja, pa Dartha Sidiousa in temnim silam predane kreature kot na primer Jabbo the Hutta; pri Tolkienu pa Zlo pooseblja Temni gospodar Sauron, ki mu zvesto služi veliki čarovnik Saruman z devetimi pomočniki, pa po svoje samotarski Golum in nepregledna množica ponovno oživljenih (in strah zbujajočih) pošasti. Tako kot se v neznani galaksiji na strani dobrega bojujejo Luke Skywalker, princesa Lea, Obi-Wan Kenobi in Yoda oziroma Anakin Skywalker, Amidala in dolgouhi Jar Jar Binks, se sredi pravljičnih dežel trudijo dobri čarovnik Gandalf, hobit Frodo in njegov prijatelj Samo, pa pogumni vitez Aragorn, deški Legolas, vila Večernica, vilinska kraljica Galadriel, pritlikavi Gimli in ostali. Kdo bo v tej najnovejši veličastni (in dokaj krvavi) bitki zmagal, verjetno ni treba poudarjati, a vseeno so ustvarjalci pred kamerami in za njim poskrbeli, da boste v vseh treh delih deležni obilice prigod, ki vam bodo na ustnice včasih zvabile smeh, iz oči kakšno solzo, vas kdaj v napetosti prikovale na sedež ali pa vzbudile gnus ob prepričljivo ogabnih kreaturah, a že hip zatem lagodno zasanjale v prelep pravljični svet, kjer škrati in vile domujejo v idilični harmoniji in kjer dobrota, lepota in sreča vodijo misli ljudi in drugih nezemeljskih bitij.
Ker podrobnejše vsebine nima smisla izdajati, poglejmo, zakaj je pravzaprav nastal ves ta cirkus zaradi enega samega prstana? V Temnem stolpu v Mordorju prebiva zli Sauron, ki želi s pomočjo prstana, v katerega je prelil neizmerno moč, zemeljsko obličje prekriti z večno temo. Nekoč je obstajalo devetnajst prstanov. Tri so skrili vilinski kralji, sedem jih je bilo v lasti kraljev škratov, devet pa so jih imeli umrljivi ljudje. Tistih treh najlepših se Sauron nikoli ni dotaknil ali jih omadeževal. Od sedmih, ki so jih imeli škratje, si je tri prilastil, ostale štiri so uničili zmaji. Z lahkoto si je prisvojil tudi vseh devet človeških, z njimi vred pa dobil še devet vdanih služabnikov. Zahvaljujoč enemu samemu prstanu, ki ga je v svojem mračnem kraljestvu naredil sam, za prevlado ne potrebuje preostalih. A težava je v tem, da je v pogubnem spopadu, v katerem je izgubil svoje telo, neznano kam izginil tudi njegov vsemogočni prstan. Po nekaj letih prstan najde hudomušni hobit Bilbo, ki nikomur ne zaupa svoje skrivnosti. A ker nič večno ne ostane skrito, nekega dne za najdeni prstan izve Sauron in ponj pošlje svoje brezčutne pristaše. Dobri čarovnik Gandalf se pravočasno zave nevarnosti in na pot skrivaj pošlje mladega Froda. Le-ta naj bi dragoceni prstan odnesel v zloveščo pokrajino Mordor, edini kraj na svetu, kjer se lahko izniči prstanova moč in s tem prepreči prevlada zlih sil. Na tej nevarni in usodni poti pa Frodo seveda ni sam. Pomagajo mu njegovi vrstniki, hobiti (preprosti in prijazni približno meter visoki in vedno bosi ljudje, ki živijo v stiku z naravo in doživijo povprečno 100 let!), vilini (plemenita in skoraj večna magična bitja, ki lahko umrejo le od žalosti ali orožja), škratje (majhna, a trdoživa bitja, ki obožujejo vse lepo in živijo približno 250 let), vešči (drugo ime za čarodeje z izjemno magično močjo) ter seveda ljudje, ki pa so po stari navadi dokaj nestanovitni in dovzetni za mamljive skušnjave Temnega gospodarja ...
Bratovščina prstana, prvi izmed treh delov, ki jih bomo v razmiku treh let ugledali v kinih, je eden najrazkošnejših in tveganih projektov sodobne filmske industrije. Največ bojazni je pri nastanku projekta povzročalo vprašanje: Kako prepričati ljudi, da si bodo ogledali pravljico? Novozelandski režiser Peter Jackson je že od vsega začetka brez pomislekov verjel v projekt. Verjetno ima prav on – ob seveda vseh, ki so v dobri veri investirali denar! - največ zaslug, da se je decembra 2000 končalo štirinajstmesečno snemanje te zahtevne trilogije. Preden pa bomo prvi del (sledita mu še Dva stolpa in Kraljeva vrnitev) ugledali v kinu, je potekala še naporna postprodukcijska obdelava, saj je dogajanje bogato opremljeno s specialnimi efekti. Med nastajanjem, ki se je pričelo 3. novembra 1997, vse seveda ni šlo povsem gladko. Frodovega prijatelja Sama so želeli spremeniti v deklico, da bi filmu kdo ne očital homoerotičnega naboja. Britanski igralec Sean Bean je sprva želel nastopiti v vlogi dobrim silam zvestega princa Aragorna, a ga je zamenjal Viggo Mortensen, Sean pa se je prelevil v bojevnika Boromirja. Projekt, vreden približno 300 milijonov dolarjev, bi februarja 1998 skorajda utonil v pozabo, saj so odgovorni pri studiu Miramax želeli vse tri knjige strniti v en sam film. Isto leto je bila usoda Gospodarja prstanov še enkrat vprašljiva zaradi trenj med Miramaxom in njegovim lastnikom, Disneyjem. Po nadaljnjih zapletih je Jackson pristal pri produkcijski hiši New Line Cinema, ki se je popolnoma strinjala z njegovim konceptom. Ko je končno zasvetila zelena luč, se je na Jacksona vsulo nešteto vprašanj in dvomov s strani Tolkienovih ljubiteljev, ki jim ni bilo vseeno, kako bo v gibljivih slikah izpadel njihov ljubljenec. Režiser je po večmesečnih pripravah suvereno razglasil, da bo celotna trilogija v enem samem zamahu posneta na Novi Zelandiji in da nima namena narediti lahkotnega fantazijskega filma ali pravljice, ampak upodobiti tisto, kar je sam občutil ob branju knjige. In tako je nastala nenavadna domišljijsko-mistična drama oziroma saga, ki v duhu ostaja zvesta pravljičnim zakonitostim, a na velikem platnu zaživi povsem realistično. Pa čeprav je svet, v katerem se odvija, tako drugačen od tistega, v katerega se boste očarani vrnili iz varnega zavetja kinodvorane.
|
