|
 Na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu je dansko filmsko produkcijsko podjetje Zentrope, ki je pred sedmimi leti lansiralo Dogmo 95, predstavilo projekt, imenovan Industrial Films, ki je s svojimi pravili še bolj radikalen, kot je bila Dogma. Ta namreč ni vsebovala nobenih omejitev glede proračuna filma, prav tako tudi ne glede kraja dogajanja. Tako je eno od zanimivih pravil tega novega programa to, da morajo biti filmi posneti na območju, ki ne presega petsto kvadratnih metrov. In tu pridemo do Sobe za paniko, novega režiserskega podviga Davida Fincherja, avtorja, ki je s svojim opusom sicer zgolj petih filmov (Alien 3, Sedem, Igra, Klub golih pesti in Soba za paniko) dodobra zaznamoval konec enega in začetek drugega filmskega stoletja, ki bi se, vsaj kar se kvadrature tiče, z lahkoto uvrstil v to kategorijo. Fincher se je kot režiser reklam, ki si je kar nekaj izkušenj nabral tudi pri Lucasovem ILM, po precej ponesrečenem tretjem nadaljevanju Aliena (1992), režiranju filmov skorajda za zmeraj odpovedal, potem pa se je pobral in nekaj let kasneje nizkoproračunsko, za hollywoodske razmere skoraj gverilsko posnel Sedem, enega ključnih trilerjev devetdesetih, v katerem Brad Pitt ob lovu na serijskega morilca izgubi glavo in s tem tudi razsodnost. Fincher je že samo po tem filmu postal institucija, pojem bankabilnosti s tako visokim tečajem, da ga je PolyGram, sredi devetdesetih edina evropska filmska operacija, ki se je lahko vsaj na daleč primerjala z ameriškimi studii, izbral za avtorja, s katerim bo odprl svojo ameriško distribucijo. To se je leta 1997 z Igro, kjer Michael Douglas v iskanju samouresničitve skoraj izgubi identiteto, tudi zgodilo. Film komercialno sicer ni segel tako visoko kot Sedem, je pa uspešno nadgradil žanr prevarantskih filmov, ki je npr. tlakovan s takimi mojstrovinami, kot sta Hiša iger in Želo. S svojo radikalnostjo je šel še naprej v anarhističnem Klubu golih pesti izpred treh let (po romanu Chucka Palahniuka). Film je zlahka dosegel kultni status, s prihodkom pa ni upravičil pričakovanj Foxovih direktorjev, ki so mu zagrozili, da mu tako visokih proračunov ne bodo več odobrili.
S filmom Soba za paniko je Fincherju uspelo troje. Kot prvo je to uspela vaja v slogu, torej dober odgovor na vprašanje, ali je v času računalniške postprodukcije in stopnjevane prevlade posebnih učinkov brez možganov in substance še možno uspešno realizirati film, ki se dogaja in zgodi zgolj v eni hiši in med zgolj nekaj glavnimi liki, torej s kar nekaj elementi gledališke igre. V tem enem mu je tako v bistvu uspelo dvoje: s filmom Soba za paniko je Fincher glede svoje bankabilnosti pomiril studijske direktorje in si zagotovil mirno ustvarjanje v prihodnosti, hkrati pa kot avtor za to ni plačal previsoke cene. Čeprav je Soba za paniko po mojem mnenju njegov najbolj "mainstream" film, torej film, v katerem nikjer ne gre do konca pa ta hkrati še zmeraj zadovolji tudi filmske in žanrske sladokusce. Fincherju pa je s tem filmom uspelo še nekaj: v njem je Jodie Foster, nepozabna Clarice Starling, dvakratna oskarjevka in hollywoodska čudakinja, ki je, tako vsaj šušljajo, že dvakrat brezmadežno spočela, spet našla svoj utrip, svojo senco, svoj mojo, svoj spirit.
Za tiste pa, ki jih zanima vsebina ali pa morda zgolj pojasnitev naslova filma, še nekaj dodatnih informacij. Jodie Foster je ločenka, ki s hčerko v New Yorku najame hišo. Posebnost zgradbe je v tem, da ima tudi tako imenovano "Panic Room", torej nekakšno zaklonišče znotraj hiše, ki omogoča, da se njegovi stanovalci v primeru vloma ali napada zatečejo vanj, ga nepredušno zaprejo in kar od tam pokličejo policijo. Jodie in hčerka sta ga primorani uporabiti že prvi večer, saj v hišo vdre trojica zamaskiranih moških. Kot pa se kmalu izkaže, je predmet njihovega poželenja ravno tam, kjer se skrijeta, torej v sobi za paniko. Neenakopraven dvoboj se začne, odgovor, kako se konča, pa vas bo kmalu počakal v najbližji kinodvorani.
|
