|
 V režiji Charlesa Shyerja (Nevestin oče v dveh delih) je Alfie (Jude Law) lahkotno, svoboden, urban metroseksualec, tvorba razigranih testosteronov zavita v stajliš celofan smernic ulične mode. Prepričljiv ženskar je hkrati simpatičen, ker življenje izziva naivno hedonistično, pri tem pa nas s pogledom v kamero nagovarja k odobravanju svojstvene preproste filozofije, filozofije sodobnega evropskega človeka. Zadet od potrošniške družbe jamievsko jezdi moped in angleško osvaja nepredvidljivi New York. Pri tem je igrivo sproščen do točke, ki komedijo prevrti v melodramo. Vrtel se je okoli matere samohranilke (Marisa Tomei), vrtinčil poročene (Jane Krakowski), prevrtal žensko najboljšega prijatelja (Nia Long), zvrti pa se mu ob Susan Sarandon (Thelma in Luise, Zadnji sprehod), ki bolje od njega obvlada filozofijo v peskovniku emocij. Vrtinec njegove ranljivosti se sproži tam, kjer je moški vseh časov najbolj prizadet. Da bi erekcijsko nesposoben lahko še dihal? Posveti se zdravju, nato še prikrojevanju navidez neomajne miselnosti. Pod kožo nežno fantovski ne obvlada hladnosti in prepričljivosti oskarjevega nagrajenca Michaela Caina, ki je pred skoraj tridesetimi leti okoli prsta zavrtel filmsko industrijo in v istoimenskem filmu postal zvezda. Remake utrne novo popevko, diktirano v ritmu Seksa v mestu, z vzporednikom Hugha Granta v filmu Vse o fantu, v njem pa Jude Law zelo prepričljivo in znova dokaže zvezdni sijaj. Film z lahkotnostjo kljubuje gravitaciji, a nas v momentu postavi na realna tla. V zgodbi, na močno zbito prst prave ljubezni, v konceptu, z novodobnim zasukom in v splošnem, s trdim pristankom, da se nismo sicer naučili nič novega, smo se pa zabavali. Kot vedno se, kadar nas želijo v nekaj prepričati vase zagledani, arogantni moški, ki poleg vsega izgledajo zelo dobro in se za nameček izkažejo še kot malenkost negotovi in nežnejši, kakor bi to v resnici želeli.
|
