|
Slovenski naslov: JESEN PRIHAJA, DUNJO MOJA
Originalni naslov: Jesen stiže, dunjo moja
Igrajo: Branislav Trifunović, Igor Đorđević, Kalina Kovačević, Marija Karan
Režija: Ljubiša Samardžić
Scenarij: Toni Matulić, Đorđe Milosavljević
Producent:
Žanr: romantična drama
Distributer: Ljubljanski kinematografi
Trajanje: 94 minut
Premiera: 07. april 2005
|
|
 Priča o Vasi Ladačkom je naslov pesmi Đorđeta Balaševića, po kateri je posnet film Jesen stiže, Dunjo moja. Pravzaprav v filmu najdemo motiviko več Balaševićevih pesmi. Nepregledno panonsko raven, po kateri se razleza melanholija, Donavo, ki močno ločuje vojvodžanske vasi in mesta, otožni zvok tamburic in seveda nesrečno ljubezen. Film, ki se dogaja v začetku prejšnjega stoletja, je prepojen z Đoletovimi verzi, pa čeprav on sam ni pisal scenarija, kot je bilo sprva mišljeno. Vasa Ladački je v filmu Sava Lađarski in seveda 'voli jednom u životu'. Njegova ljubezen je sirota Marija, hčerka ponorelega učitelja, ki ga potrpežljivo čaka, tudi ko ga vojna vihra za pet leta odnese v oddaljeno Galicijo, kjer, kot pravi Đole, 'topovi livade oru'. Ko se vrne, njuna ljubezen vzplamti in Sava Marijo zaprosi za roko, njegov oče pa temu odločno nasprotuje. Sava se očeta loti s pestmi in nato pobegne iz rodne vasi v mesto čez reko ter tam v 'rakiji' utaplja svojo žalost, razočarana Marija pa se čez čas poroči z njegovim najboljšim prijateljem. V Sava se zagleda gosposka hči Kristina, ki je pripravljena storiti vse, da bi se z njim poročila. Sava Kristinin oče prisili v poroko, in ta čez noč postane bogat gospodič s svojo kočijo in obleko po meri, za poročno darilo pa prejme prelepega vranca, ki si ga je želel kot mladenič. A Sava takrat že dobro ve, da 'đaba bilo konja vranih, kada nisam s onom koju volem' ali drugače: njegova ljubezen je umrla, ne da bi ga prebolela, in on bo nekoč umrl, na da bi prebolel njo.
Lepo žalostinko Jesen stiže, Dunjo moja je režiral nepoboljšljivi šarmer Ljubiša Samardžić, ki je v filmu dobro ujel lepoto panonske pokrajine in njenih slikovitih mest ter nekaj njene živopisnosti in narodnostne raznolikosti. Gre za tretji film, v katerem se je priljubljeni Ljubiša znašel v vlogi režiserja (režiral je še Nebeško vabo in Natašo), in počasi že lahko govorimo o njegovem prepoznavnem slogu režije. Ljubiša rad ugaja gledalcu, četudi govori o kruti in nesrečni usodi. Rad je prijeten in topel, pri tem pa ni osladen. Prisega na lahkotnost, igrivost, v njegovih filmih čutimo njegov šarm in njegov prijeten globok glas. Jesen stiže, Dunjo moja je njegov tipičen film. Lep v svoji žalosti in žalosten v svoji lepoti.
|
