|
 Mestu greha bi vladali vsi po vrsti: skorumpirani policaji, mafija, plemeniti kavalirji, morilci takih in drugačnih načel, pedofili in kanibali. Eden za drugega, vsi proti vsem, za ženske, ugled in moč, kot heroji in antiheroji. Se vprašate zakaj?
Mesto greha je mesto žensk, vendar ne katerihkoli. To so brhke bojevnice življenja, ki ne dvomijo o svojem dostojanstvu, so tarantinovsko (podpisan kot posebni gost) vešče, kot v Ubila sem Billa, in lepe, kot dekleta stripov praviloma so. In so prostitutke, ki branijo svoje mesto, motel, v katerem najdeš vse, kar so vedno iskale in mogoče našle detektivke.
Vsaka pripoved ima zgodbo in pomen. Zgodbo zaokrožijo tri epizode legendarnega Franka Millerja, pomen jim daje režiser Robert Rodriguez (Bilo je nekoč v Mehiki, Mali Vohuni), saj je ustvaril nekaj povsem novega in filmski produkciji podaril občutek brezmejnih možnosti montaže. Stripovske uprizoritve še nikoli niso bile tako blizu stripu, v stilu noir, ki je edina prava preobleka dotičnega tiska v digitalno in deluje tako staro kot novo. V črno-belem zapeljujejo živo rdeča kot šminka na polnih ustnicah, mrtvo rdeča svilenih rjuh in rdeča v odtenkih krvi. Nato tu in tam uzremo svetleče modre ali zelene oči, oranžen ogenj in florescentno belo, ki pomaga skarikirati celoto. Enkratni posnetki na modrem platnu so zdaj filmski, nato stripovski in največkrat oboje. Tudi zaradi poetike govorjene besede te kar odnese in nese.
Zgodbe gredo nekako takole: poslednji pošteni policaj (Bruce Willis), na zadnji delovni dan v borbi s pokvarjenim kolegom (Michael Madsen), rešuje enajstletno Nancy (Makenzie Vega) izpod prstov sadističnega sina senatorja (Nick Stahl). Onesposobi ga dvakratno, da ta postane živo rumeni stvor v lastni črno-beli tragediji, ki prav zaradi njega deluje še bolj šaljivo, absurdno in groteskno. Nancy odraste v Mestu greha, on se stara v zaporu. Drugo dekle iz tega legla naleti na Marva (Mickey Rourke), pošast z dobrim srcem, ki je za ženske na prvi pogled več kot pripravljen ubijati in od mrtvih vstajati. In tudi tretji (Clive Owen) se vmeša v klanje (v prvi vrsti z Beniciom De Torom) zaradi grešnega dekleta.
Film izgleda fantastično naporno in tako enostavno. Enostavnega ga delajo zaključki težkih tem, ki poleg kavalirsko spoštljivih človekovih (skorajda nadnaravnih) lastnosti ponujajo še hitra stališča. Evtanazija in v naslednjem trenutku smrtna kazen, pri čemer se oboje zgodi enemu junaku v eni sami minuti. Film je poln poenostavljenih in funkcionalnih političnih nasvetov kočljivega trikotnika policaji-prostitutke-mafija, na hitro opravi z lezbijkami, kanibali (Elijah Wood), moškimi brez jajc, z religijo in državo, da bi opravičil umore.
Pripoved je sklenjena na stripovsko navaden in filmsko nenavaden način, z izjemno igralsko zasedbo, ki zaljubljencem ene kot druge umetnosti ponuja neponovljivo izkušnjo. Hladen tuš z vročim curkom resne fikcijske mojstrovine, kontrastno, strastno in s stilom.
|
