|
Slovenski naslov: Moje ime je Sam
Originalni naslov: I Am Sam
Igrajo: Sean Penn, Michelle Pfeiffer, Dakota Fanning, Laura Dern, Doug Hutchison, Richard Schiff
Režija: Jessie Nelson
Scenarij: Jessie Nelson, Kristine Johnson
Producent: E. Zwick, J. Nelson, M. Herkskovitz, R. Salomon
Žanr: drama
Distributer: Ljubljanski kinematografi
Trajanje: 132 minut
Premiera: 23. maj 2002
|
|
 Pred dvajsetimi leti sta Sean Penn in Michelle Pfeiffer igro vadila na istih učnih urah, ponovno pa sta v sceno skupaj stopila v močnem čustvenem filmu Moje ime je Sam, ki razgalja življenje odraslih ljudi z motnjami v duševnem razvoju.
Tako kot se evropska kinematografija v mnogočem že spogleduje z ameriško, tudi ta do neke mere posnema evropsko in druge lokalne svetovne kinematografije. Gre za nekonvencialne snemalne pristope in iznajdljivost pri ustvarjanju filmov, kar je bila sicer največkrat posledica dvojega: pomanjkanja denarja in pomanjkanja denarja. Nadvse pristen umetniški in sporočilni izraz, ki je pogosto vel iz tovrstnih filmov, narejenih brez posebnih efektov, zdaj navkljub vsej tehnologiji velikokrat skušajo doseči tudi američani. V njihovem imenu sta to počela brata Coen (Kdo je tu nor …), Steven Soderbergh (Erin Brokovich …) in mnogi evropski ustvarjalci, ki si kruh služijo tudi preko luže.
V filmu Moje ime je Sam se pogosto znajdemo v situacijah, s katerimi se lahko nemudoma poistovetimo, čeprav se nismo nikdar postavili v čevlje ljudi z motnjami v duševnem razvoju ali z njihovimi bližnjimi. Kamera je namreč v rokah snemalca, kar daje vtis odsekave in nepredvidljive vsakdanjosti Samove zgodbe s platna. Na trenutke hkrati eden čez drugega govori več ljudi – kot v resničnem življenju – in zazdi se, da nihče ne igra – kar seveda ni res. Tu se je dokazal eden čustveno najbolj verodostojnih hollywoodskih igralcev Sean Penn (Zadnji sprehod, Igra), ki je se je v zadnjih letih izvrstno znašel že tudi kot režiser (Zaobljuba) in bil za vlogo Sama resni kandidat za oskarja. Sean igra srčnega, vendar umsko zaostalega očeta deklice Lucy, ki jo vzgaja s pomočjo nenavadnih prijateljev (zelo spominjajo na druščino iz francoske uspešnice Amélie) ter s pomočjo dragocenih Beatlesov in njihovih življenjskih dogodivščin. Te se kot anekdote vežejo na vsebino filma (John Lennon je v nekem intervjuju dejal, da je začel dobre pesmi pisati šele potem, ko je presegel izpoved v stilu »I love you, you love me« in prav priredb skladb iz tega obdobja je film prepoln). Ko Samova hčer dopolni sedem let in v intelektualnem razvoju preseže svojega očeta, njuno močno povezanost ogrozi socialna delavka, ki je prepričana, da oče za svojo hčer ne bo skrbel dovolj dobro, ter da mora deklica v skrbništvo. Tukaj nastopi Michelle Pfeiffer, v zanjo netipični vlogi Rite Harrison, odvetnice, ki je tako zelo zaverovana vase, da si ne prizna zvrhanega koša napak, ki jo spremljajo iz sekunde v sekundo (igralka da na trenutke vse od sebe). Razplet ni pomemben, film vam bo dal že od samega začetka možnost poseganja po takšnih ali drugačnih robčkih.
Režiserke Jessie Nelson verjetno ne poznate, morda pa se spomnite Whoopi Goldberg, ki je v njenem filmu Corrina, Corrina zaživela z belim moškim in njegovo hčerko ter prestopila prag črnega in belega. Edward Zwick, ki je pri Samu producent, pa je to vlogo prevzel že pri nadvse uspešnih Zaljubljenemu Shakespeareju in Preprodajalcih. Pred snemanjem je celotna ekipa sodelujočih pri filmu obiskala neprofitno organizacijo L. A. Goal, ki je zavezana, da pomaga odraslim z motnjami v duševnem razvoju. Druščina je bila ganjena nad popolnoma celovitimi osebnostmi, neobsojajočimi ljudmi, ki so ponosni na svoj najmanjši dosežek. Sean Penn se je s temi ljudmi zlil, se za trenutek vživel v probleme, s katerimi se spopadajo ter se od njih učil odprtosti, ki jo je prenesel v svoj lik. V drobne čeveljčke Samove hčerke je stopila Dakota Fanning s sorodnimi izkušnjami iz lastne družine. Z igro, ki zrelostno presega njena leta, je ljudi, ki so jo zaposlili, več kot zadovoljila. Moje ime je Sam je zgodba o ljubezni in sočutju, ki prikazuje vso globino resničnega starševstva in ljudi, ki še čutijo
|
