|
 Testosteronski in hiperkinetični Michael Bay, bivši režiser reklamnih spotov, ki je pred nekaj manj kot desetimi leti udaril s stiliziranim akcionerjem Alcatraz, ki sta ga pilotirala Nick Cage in Sean Connery, potem reševal svet v Armageddonu (za rešitev Zemlje se je tam žrtvoval Bruce Willis, ki je svojo hčerko Liv Tyler prepustil Benu Afflecku) ter pod kapo disneyjeve Miki Miške še enkrat rekonstruiral začetek druge svetovne vojne v Pearl Harborju (ja, all american guy je bil spet Affleck), vmes pa še dvakrat izdatno zabaval v Podlih fantih (via Will Smith in Martin Lawrence), se letošnjo jesen vrača z znanstveno fantastično akcijo, vpeto v realno okolje bližnje prihodnosti, ki sliši na ime Otok. Scenarij zanj mu je prinesel sam Steven Spielberg, z rahlim strahom, če Jerry (Bruckheimer, superproducent, za katerega je Bay posnel svojih prvih pet filmov) ne bo morda postal ljubosumen. "Ah, kje," je odvrnil Bay, "vesel bo mojega napredka," in z veseljem podpisal pogodbo za snemanje Otoka.
V njem imamo opravka z utopično in izolirano skupnostjo iz prve četrtine 21. stoletja, kjer vsi prebivalci živijo v strogo kontroliranem okolju (njihovi nadzorniki jim natančno predpisujejo, kaj bodo jedli in pili, kdaj bodo spali itn.), ob tem pa upajo, da bodo s pomočjo loterije izžrebani za potovanje na idilični "Otok", bojda še edino preostalo točko na planetu, ki ni zastrupljena. Da pa na prvi pogled domišljena oblika novega načina življenja ni brez razpoke, ki skriva strašno resnico, ugotovi Lincoln Six-Echo (Ewan McGregor), ki s prekrasno sokrajanko z imenom Jordan Two-Delta (Scarlett Johansson, nazadnje smo jo videli v izvrstni minimalki Zgubljeno v prevodu) pobegne, da bi odkril pravo resnico o smislu svojega bivanja in obstoja. Trumanov show v tem filmu sreča Matrico in Posebno poročilo, saj ni nič tako, kot se zdi, vse je del nekega velikega načrta, s katerim spet upravlja nekdo, ki ima pri tem čisto svoje interese. Otok je film velike skrivnosti, ki se na določeni točki torej prelomi v neko povsem drugo resničnost, hkrati pa zato, ker mu je rdeča nit kloniranje, ni povsem brez soli in stika z realnostjo najsodobnejših biotehnologij. Film za tiste, ki so morda že naveličani klasičnih visokoproračunskih uspešnic, saj hočejo v kinu najti še odsev oziroma vizijo morebitne bizarnosti v bližnji prihodnosti. Pri tem poleg "prvega Bayevega filma, ki ima možgane", seveda ni izostal klasični intrumentarij režiserjeve ikonografije, kot so hipervizualni kadri, ki bi se zlahka znašli tudi v kakem najnovejšem oglaševalskem spotu in divji pregoni z avtomobili in drugim, ki so že zaščitni znak Bayevih filmov.
|
