|
 Vse manj filmov v svojih promocijskih kampanjah nosi slogan, ki gledalce naproša, naj ne razkrijejo njegove skrivnosti tistim, ki ga še niso videli in jim s tem ne pokvarijo filmskega užitka. V zadnjih letih so bili to denimo Skrivnost ulice Arlington (Mark Pellington, 1999), v katerem je Jeff Bridges na lovu za razkritjem svoje teroristične teorije zarote, na koncu pa nevede sam postane njen glavni akter, potem Vsiljivci (Alejandro Amenabar, 2002) s prvovrstnim presenečenjem na koncu filma, ki je dalo Šestemu čutu nov obrat ter tudi Identiteta (James Mangold, 2003), kjer je serijski morilec zgolj ena od razcepljenih osebnosti v glavi psihiatričnega bolnika, ki se na neki točki odloči, da bo pobila vse ostale in prevzela kontrolo nad Johnom Cusackom. Na drugi strani je samostojno linijo tovrstnih filmov vlekel M. Night Shyamalan, v Ameriki naturalizirani Indijec, s filmi Šesti čut (1999), ki je dal življenju duhov novo dimenzijo, potem Nezlomljivi (2000), v katerem skuša dokazati, da nadnaravne lastnosti superherojev temeljijo na resnično nadnaravnih lastnostih redkih posameznikov, ki se jih ne zavedajo več in tudi filmu Vas ob gozdu (2004), kjer je idilično življenje v slogu tradicionalnih Amišev zgolj zavestna odločitev peščice posameznikov na begu pred ponorelo civilizacijo.
Blondinka Kate Hudson je v Odklenjeni skrivnosti (The Skeleton Key) po scenariju Ehren Kruger, ki je podpisala tudi Skrivnost ulice Arlington, dovolj prepričljivo zamenjala domači žanr romanc. Film se dogaja na ameriškem jugu, prav tam, kjer je nedavno pustošil tornado Katrine. Tudi v sedanjosti se tu še vedno dogaja marsikaj, tudi vudu magija še kar deluje in Kate se, čeprav najprej z dvomi, pobliže seznani z njo, medtem ko občasno skrbi za hromega starca, za kar jo je najela njegova žena. Južnjaška hiša, v kateri živita starca, pa se ji zdi vse bolj skrivnostna, čuti, da nekaj skriva v sebi, vudu jo vse bolj priteguje in počasi začne slediti svoji intuiciji ter skuša priti skrivnosti do dna. V presenetljivem razpletu, ki je vreden sicer počasnega, vendar zanesljivega stopnjevanja napetosti skozi film, se še enkrat potrdi psihološka teza, na kateri temelji tudi placebo, v tem filmu pa tudi okultizem, da nekatere stvari pričnejo delovati šele takrat, ko pričnemo verjeti vanje. Film je zrežiral Iain Softley, ki je bil pred tem soliden z znanstveno fantastično dramo K-PAX, bolj viktorijansko navdahnjeni pa se bodo še raje spomnili njegove senzualne drame Let bele golobice.
|
