|
Slovenski naslov: LJUBLJANA JE LJUBLJENA
Originalni naslov: Ljubljana je ljubljena
Igrajo: Kristijan Guček, Iva Krajnc, Igor Samobor, Nataša Barbara Gračner
Režija: Matjaž Klopčič
Scenarij: Matjaž Klopčič
Producent: Arsmedia
Žanr: romantična drama
Distributer: Ljubljanski kinematografi
Trajanje: 110 minut
Premiera: 08. december 2005
Internet: www.vibafilm.si/slo/filmi/ljubljana_ljubljena.htm
|
|
 Pariz, London in New York imajo nepregledno število filmskih spomenikov, ki so jih v njih in o njih posneli največji svetovni filmski ustvarjalci. Ljubljana ne. V njej so se zgodbe sicer začenjale, a redkokdaj zaključevale. V slovenskem filmu je bila Ljubljana od nekdaj mesto, ki so ga filmski junaki zapuščali.
Morda največji filmski spomenik Ljubljane predstavljajo prav filmi Matjaža Klopčiča, ki je že v svojem kratkem filmu Ljubljana je ljubljena mesto Ljubljano vpeljal kot enega glavnih likov. Podobno je bilo tudi v filmih Na papirnatih avionih in Strah, a nikjer Klopčičeva neizmerna ljubezen do našega glavnega mesta ne igra tako vidne vloge kot prav v njegovem novem filmu Ljubljana je ljubljena.
Film, ki je nekakšen skupek poetično obdelanih slik iz avtorjevega otroštva, nas popelje v Ljubljano v letu 1934, ko malemu Otonu Marija pokaže, kaj skriva pod oblekico in ko umorijo kralja. Od tam naprej spremljamo življenje v Ljubljani med drugo svetovno vojno. Oton (Kristijan Guček) je že odrasel in se priključi Osvobodilni fronti. Njegova ljubezen Marija (Iva Krajnc) se zaplete z italijanskim oficirjem Georgiom (Igor Samobor), Oton pa s prostitutko Anito (Nataša Barbara Gračner). A to je le osnovna premisa filma, ki ga tvorijo najrazličnejši liki, kot sta mestna posebneža Martin Krpan (Polde Bibič) in Shirley Temple (Ivanka Mežan), in dogodki kot so samomor ljubljanskega župana (Dare Valič), samokaznovanje nadarjene pianistke (Barbara Cerar), mučenje in smrt prvega ljubljanskega talca (Uroš Fürst) ter goreči NUK.
Vse to sicer ne ustvarja napete vojne drame, temveč je Ljubljana je ljubljena umetniška slika nekega časa oziroma filmski nosilec spomina, tako osebnega kot skupinskega, na morda najtežje čase v zgodovini mesta. S kamero 'maestra' Tomislava Pinterja, scenografijo Matjaža Pavlovca, glasbo Urbana Kodra, ob mnogih odličnih igralcih ter pomoči mladega pomočnika Martina Turka in producenta Francija Zajca je Klopčič lastno usodo neločljivo povezal z usodo Ljubljane in nam sporočil: Ljubljana, to sem jaz.
Sodobnemu mlademu gledalcu bo sicer gledanje tega poetičnega in na trenutke literarnega dela oteženo, a bo zato po dolgem času spet videl slovenski zgodovinski film, ki je bolj razkošen, kot so mu to dopuščale skromne finančne zmožnosti in ima epski pridih, ki ga že dolgo ni imel noben domači film. Predvsem pa je to film za starejše občinstvo, ki se bo skupaj s Klopčičem vrnilo v okupirano Ljubljano in jo na filmu prvič zagledalo tudi znotraj bodeče žice.
|
