|
 Kmalu bo osem let od tega, ko je James Cameron po Titanikovem enajstem oskarju (za najboljši film) vzkliknil, da je kralj sveta, vendar se je od takrat raje kot z novim igranim filmom ves čas ukvarjal s snemanjem podvodnih dokumentarcev. Samo pet let kasneje je Peter Jackson pobral enajst oskarjev za tretji del Gospodarja prstanov, a pri tem ni vzklikal ničesar. Ne, z užitkom je zavihal rokave in z novim King Kongom dokazal, da on pač enostavno je kralj filmskega sveta. Gre pač za filmski spektakel v vseh pomenih te besede.
Predfilmi
King Kong je bil vedno spektakel. Tako prvič, leta 1933, ko je veljal za megaprojekt, v katerem so uporabili vso takrat dostopno in znano filmsko tehnologijo ter porušili vse dotedanje rekorde gledanosti, kot tudi v drugo leta 1976. Takrat je veliko opico osvojila takrat še povsem sveža Jessica Lange in je bil King Kong s 24 milijoni dolarjev proračuna spet najdražji film, ki so ga naredili do tedaj, čeprav je na koncu nastal film, ki je bil le bleda kopija prvega štiri desetletja poprej.
Zgodba novega Konga
Je zelo podobna tisti iz prve verzije: sredi velike ameriške gospodarske krize leta 1933 je igralka Ann Darrow (Naomi Watts) brez službe in brez denarja, a vseeno ni pripravljena nastopati v odrskih burleskah, v katerih je razgaljenost precej pomembnejša od nadarjenosti. Ko jo iz neprijetnosti manjše kraje reši režiser Carl Denham (Jack Black), ki je v hudi časovni stiski, saj mora do večera najti novo glavno igralko svojega filma, od katerega so se njegovi producenti že poslovili, se vrtiljak počasi sproži. Ann namreč potem, ko izve, da je scenarij za film napisal izjemni scenarist in pisec Jack Driscoll (Adian Brody), pristane, da z ekipo odpluje na skrivnostno lokacijo, zapuščeni otok, kjer naj bi dokončali film.
Glavni igralec, osebno
Že na samem začetku so se odločili, da Kong ne bo pošast, ampak gorila, visoka sedem metrov, zadnja preživela svoje vrste, ki se vsak dan z dinozavri, ki so prav tako po naključju preživeli na zapuščenem otoku, bori za preživetje. Domačini njegovo vrsto že od nekdaj častijo kot bogove in nekajkrat na leto zadnjemu opičjemu bogu Kongu žrtvujejo mladenko. Vse pa se spremeni, ko se na oltarju znajde svetlolasa Ann.
Najprej so mislili, da bo Kong povsem računalniško oblikovan lik, a po izjemnem napredku v računalniški animaciji, ki so ga dosegli z likom Golúma v Gospodarju prstanov, so se odločili, da bodo isti postopek uporabili tudi tokrat. V navidezno goriljo kožo so ponovno postavili istega igralca -- Andyja Serkisa. S tem so dosegli troje: Kong je v resnici igral, njegovi soigralci so imeli Serkisa za oporo v dialogu in režiser se je s Kongom lahko normalno dogovarjal, kaj mora opica storiti v določenem prizoru. Animatorji so posvetili kar dve leti dela, da so Kongu pričarali pravo mimiko obraza, kot zanimivost pa lahko povemo, da je Serkis poleg King Konga v filmu upodobil tudi ladijskega kuharja Lumpyja.
Rezultat
Rezultat je film, ki nosi poteze Titanika, Jurskih parkov in Gospodarjev prstanov pa Godzile in Letalca ter zgodnjih Jacksonovih grozljivk itn., nabit z internimi filmski triki tistega časa, ki jih poganja obsesivni kompulzivni Jack Black. Z vso prepričljivostjo nas pelje v New York tridesetih let in v čas dinozavrske prazgodovine, ob tem parodira vse prej naštete filme in se iz njih norčuje, a jih na svoj način z nenavadno, a prelepo ljubezensko zgodbo tudi nadgrajuje. Jackson je bojda za film iz svojega žepa prispeval 30 milijonov dolarjev, da je film lahko končal tako kot si je zamislil. To se na filmu tudi pozna, tu ni kompromisov, denar ni bil ovira, dolžina tudi ne, za vsako sceno si je vzel toliko časa, kolikor je mislil, da ga zasluži. King Kong je film, kjer se vidi, kako je Jackson užival, ko ga je delal in s kolikšno skrbnostjo je to počel. Za marsikoga to morda ne bo film leta, gotovo pa je novi King Kong naj filmski dogodek tega leta in film, ki temu mediju na velikem platnu pričara vso svojo razkošnost.
|
