|
Slovenski naslov: GEJŠA
Originalni naslov: Memoirs of a Geisha
Igrajo: Zhang Ziyi, Ken Watanabe, Michelle Yeoh, Youki Kudoh
Režija: Rob Marshall
Scenarij: Arthur Golden, Doug Wright, Robin Swicord
Producent:
Žanr: romantična drama
Distributer: Continental film
Trajanje: 145 minut
Premiera: 02. februar 2006
Internet: www.sonypictures.com/movies/memoirsofageisha
|
|
 Film Gejša, posnet po uspešno razgrabljenem romanu ameriškega japonologa Arthurja Goldna, je kontraverzen v dvojem. Minako Iwasaki, ena najbolj cenjenih gejš v zgodovini Japonske, pisatelju odstira tančico skrivnostnega poklica, nad čimer pa se Japonci zgražajo, ker naj bi bile gejše tradicionalne gostiteljice in vsestranske umetnice (gei pomeni umetnost) v knjigi pa so prikazane kot vzhodnjaške prostitutke. Drugič, producentom filma (med njimi je tudi Steven Spielberg) je očitano, da so za njih vsi Azijci enaki, saj so najvažnejše vloge japonskih gejš porazdeljene med dve Kitajki in Malezijko, medtem ko je Sajurino veliko ljubezen odigral japonski igralec Ken Watanabe (Poslednji samuraj).
Producenti, skupaj z režiserjem (Robom Marshallom, ki je leta 2002 prejel oskarja za Chicago), so se za tako mešano igralsko zasedbo mogoče odločili zato, ker ima Japonska precej močnejšo filmsko industrijo (in zato priložnosti za igralce) kakor Kitajska. Mogoče zato, ker v Hollywoodu nacionalne preobleke za igralce pomenijo določen izziv ali preprosto zato, ker Azijce čisto zares (dokazano z raziskavami) ni lahko ločiti le po potezah obraza niti Azijcem samim, kaj šele nam na Zahodu.
Povsem zagotovo drži, da ima glavna igralka Ziyi Zhang (Prežeči tiger, skriti zmaj) vso potrebno gracioznost miline že v svojih očeh. Te se vseskozi nekoliko modrikasto bleščijo. Od takrat, ko jo starša kot majhno deklico prodata v hišo za gejše, pa vse do takrat, ko so zlati časi metuljev noči že mimo in se morajo izučene glasbenice, pevke, plesalke in predvsem spretne komunikologinje poslovnežev (v teh krogih pomenijo njihov prestiž) znajti v rokah zahodnjaških generalov in vojakov. Ti tradicije gejš ne razumejo, od njih bi želeli stvari, kakršne nudijo najstarejše obrtnice pri njih doma. Seveda, saj se v očeh obojih zrcali: naj ne čuti, naj ne ljubi, naj greši, naj bo umetn(ic)a. Kultura jih je na Japonskem naredila cenjene, seksualna zadržanost njihovih mož pa oboževane. Gejše postanejo, ker jim drugega ne preostane. Če se zaljubijo v svojo usodo, strast kimona, leporečja in umirjene prefinjenosti, postanejo najbolj cenjena dekleta poslovnega sveta moških. Hollywoodu se očita transnacionalna malomarnost, gejše pa kljub izpovedanim zgodbam ostajajo nam nikdar odstrta skrivnost.
|
