|
 Šele ob osebni katastrofi spoznajo, kako sami živijo, kako osamljeni so angeli mesta Los Angeles, kjer življenje poteka skozi okna, vzvratna ogledala, drveča v vsakdan. Šele ko trčijo, trčijo ob osamljenega drugega. Ni naključje, da trčenje izbira črne in bele in ne naključje, da so vsi ti na robu živčnega zloma. Rasizem se zazdi kot stranski produkt vsakodnevnega strahu in nezaupanja družbi, kjer politika s strahom nadzoruje in mediji z njim manipulirajo. Strah jih je tujcev in paleta barv kože je pri tem naključna. Šele ko vidimo celoto, slišimo upanje. V kraji avtomobila, v bitki 'vse ali nič' za kariero, v spolnem nadlegovanju, v zadrogirani materi in na smrt bolnem očetu, s policajema, ki sta si navzkriž zaradi predsodkov in tatoma, kjer se šele eden od njiju zaveda sramote, ki jo počneta človeštvu, ne glede na to kakšne je ta barve.
Scenarista Bobby Moresco in Paul Haggis (je tudi režiser, ki ga je časopis Razor uvrstil na seznam 'neodvisnih umov, ki prerastejo v legende’) sta po 11. septembru lažje dokončala zgodbo, ki je igra. Na preizkušnjo, na primer, postavita ugledno damico (Thandie Newton) in zagrenjenega policaja (Matt Dillon), ki ji grozi z dotiki in pištolo, tik pred očmi njenega moža. Mož nemočen, želi si preživetja, žena prizadeta in jezna, ker ni storil nič in čez nekaj epizod že ukleščena v avtomobilu, z glavo navzdol in curljanjem razlitega bencina, rešuje jo taisti policaj, katerega dotiki jo bolijo, da zdaj izbira med življenjem in smrtjo. Usode se prepletajo, edini, ki je vpleten v vsako izmed njih je črnski detektiv (Don Cheadle), razočaran v odnosu do matere, išče svojega brata, za katerega se izkaže, da je 'dober' izmed obeh lopovov, ki ga je ubil 'dober' izmed policajev. Povod za preplete je nevrotična Sandra Bullock, ki v filmu ni vodilen lik, je pa tista, ki naglas spregovori, kako jo je strah in kako je sama.
Film je zgrajen iz likov, ki preprosto delajo napake, v reakcijah sprožijo posledice, ki so tako banalno povezane. Banalnost le teh nam v pogled dajejo šele filmi, z očesom zunanjega kukala. Tudi ta je lik. Mesto. Mesto, kjer živi največja skupina Mehičanov izven Mehike, največja skupina Korejcev izven Koreje in največja skupina Tajcev izven Tajske. Ne vozijo se s podzemnimi železnicami, z ramo ob rami, kakor v New Yorku, temveč z mobilniki iz avta komunicirajo samo z najožjimi in nato se pripeljejo domov. Ostali so za njih duhovi mesta, duhovi s svojimi travmami. Samo tren očesa, ‘oko se ovlaži, svet izgine’ in sprijazniti se morajo s katastrofo, katere krivec je slučajno bel ali slučajno črn. Naključno so vsi odrešeni.
|
