|
 Če je kdo pomislil, da bi Hugh Grant ponovno potreboval kakšen škandalček, da bi se spet spomnili nanj, potem vas moramo okarati, da nikar ne bodite tako zlobni. Ta večni britanski šarmer s tistim prikupno zmedenim pogledom je namreč nase po simpatični Bridget Jones letos opozoril s priredbo še enega izmed priljubljenih romanov Nicka Hornbyja. Vse o fantu je žlahtna zgodbica, ki se giblje nekje med komedijo in dramo, ob tem pa ima še eno odliko: Hugh Grant se je prvič opazno odrekel vlogi pozitivnega junaka. Saj ne, da bi bil kot razvajeni samec zelo, zelo zloben, a kot Will je pokazal tisto manj idealno plat. In ne boste verjeli, to mu je zelo dobro uspelo. Nekateri sicer del uspeha pripisujejo njegovemu novemu izgledu – hvala bogu, saj smo že mislili, da na Otoku frizerji ne sledijo trendom! – a temu verjetno botruje še kaj več. Nenazadnje tudi dejstvo, da je Hugh opozoril, da zna igrati in da ni samo tisto večno jecljajoče bitje s tistim oh-pa-zakaj-se-meni-to-dogaja pogledom. In s čim si je nekdanji izbranec Elisabeth Hurley zaslužil to hvalo? S tem da je postal čisti londonski japi, ki ne more biti najbolj ponosen na svoje karakterne lastnosti. Will namreč neizmerno ceni svobodo in samoto, kar bi lahko skupaj prebrali kot neodgovornost. V življenju je prišel do zanimive ugotovitve, da je manj dela, če se sestaja s samskimi mamicami. Njegova taktika je preprosta: izdaja se za prav tako razočaranega starša, osvoji izbranko – hm, a bi bilo tukaj umestno razpredati o tipično moški potrebi po večnem iskanju materinske ljubezni? – in ko ga prične vse skupaj dolgočasiti, stvar prekine. Prav slednje dejanje je manever, na katerega je Will neizmerno ponosen, saj mu uspeva brez večjih čustvenih pretresov. A ker v življenju ni vse predvidljivo, Willova taktika nekega dne odpove.
 Ob srečanju z dvanajstletnim Markusom (oziroma prijateljico njegove mame) se Will neprostovoljno znajde v kolesju starševstva. Najsi se novo nastale situacije – Markus se kaj hitro udomači v njegovem samskem kraljestvu! – še tako brani, je Will kmalu razorožen. Še posebej ob spoznanju, da skrb za odraščajočega mulca, ki na svet v nekaterih stvareh gleda bolj odraslo kot on sam, ne prinaša samo tegob in odrekanja. A saj veste, kako je z moškim ponosom v trenutkih, ko je treba priznati zmoto in konkretno prekrmariti ustaljene navade …
 Ob zares odličnem Hughu Grantu, za katerega bi lahko zapisali, da se je z upodobitvijo Willa pokazal v povsem novi luči, sta svoje delo, kot se spodobi, opravili tudi Toni Collette (ki bi jo to poletje morali videti še v trilerju Changing Lines) in Rachel Weisz, malce čudaškega Marcusa, Willovega kompanjona oziroma neprostovoljno posvojenega sina, pa je nepozabno upodobil novinec Nicholas Hoult. Torej, Vse o fantu je komedija z ironičnim podtonom oziroma drama s komičnimi vložki, ki vas bo nasmejala, obenem pa vam dala misliti. Predvsem pa lahko pričakujemo, da bo kakšnega predstavnika moškega spola opogumila, da ne bo več tako vneto bežal pred starševsko odgovornostjo. Kar bi bilo za slovensko nataliteto kar prikladno, kajne?
Filmografija Hugha Granta (pomembnejši filmi):
– OSTANKI DNEVA (The Remains of the Day, 1993)
– SIRENE (Sirens, 1994)
– ŠTIRI POROKE IN POGREB (Four Weddings and a Funeral, 1994)
– ANGLEŽ, KI JE ŠEL NA HRIB IN SE VRNIL Z GORE (Englishman Who Went Up a Hill But Came Down a Mountain, 1995)
– DEVET MESECEV (Nine Months, 1995)
– RAZSODNOST IN RAHLOČUTNOST (Sense and Sensibility, 1995)
– ZA VSAKO CENO (Extreme Measures, 1996)
– NOTTING HILL (Notting Hill, 1999)
– MODROOKI MIKI (Mickey Blue Eyes, 1999)
– PREVARANTI (Small Time Crooks, 2000)
– DNEVNIK BRIDGET JONES (Bridget Jones’s Diary)
– VSE O FANTU (About a Boy, 2002)
|
