|
Pri Ozonu ne gre za napihnjene velike misli ali prenapihnjena težka dejanja. Da nam Romaina, ki počne vsakdanje reči in čuti vseživljenjske misli, ne zato, ker bi bilo to tako plemenito, temveč zato, ker mu drugega ne ostane.
|
|
Slovenski naslov: OSTANEK ČASA
Originalni naslov: Le temps qui reste
Igrajo: Melvil Poupaud, Jeanne Moreau, Valeria Bruni Tedeschi, Daniel Duval
Režija: Francois Ozon
Scenarij: Francois Ozon
Producent:
Žanr: drama
Distributer: Fivia
Trajanje: 85 minut
Premiera: 11. maj 2006
Internet: www.francois-ozon.com
|
|
 Ostanek časa je minimalizem v filmu Francoisa Ozona (5x2, 8 žensk, Hladne kaplje na vroče kamne). Romain (Melvil Poupaud), mlad modni fotograf, ima raka in bo kmalu umrl. Središče filmskih podob je on sam, ne osamljen, pač pa sam, smrt je namreč take vrste intimnost. V podobah iz preteklosti se sprejema kot deček, ki ga nekega dne v cerkvi oblije razmišljanje o spolnosti ali v senci očeta spoznavanje zgodbe o velikem evolucijskem poku. Drzen je. Fotografijam doda nov pomen: niso več poklic, temveč od daleč tisto, čemur ni kos od blizu.
Drugih v zgodbo o smrti ne vpleta. Le obišče jih. Babico (Jeanne Moreau), ki mu je podobna, saj bo kmalu tudi sama umrla, par, ki si želi imeti otroka, pa nima plodnih zmožnosti, morje svojega otroštva ...
Če je smrt tema, ki poleg ljubezni pogosto zaobjame filmsko vsebino, je moška drama filmska forma, ki je redka. Pri Ozonu ne gre za napihnjene velike misli ali prenapihnjena težka dejanja. Da nam Romaina, ki počne vsakdanje reči in čuti vseživljenjske misli, ne zato, ker bi bilo to tako plemenito, temveč zato, ker mu drugega ne ostane.
Melvil Poupaud pravi, da je izjemno igrati lik, zvit v kožo režiserja, skozi katero puhtijo avtobiografski občutki. Za rez v moško ravnovesje je filmsko fotografijo prevzela ženska, glasbo pa nekaj milih taktov, ki spremljajo predvsem spomine iz otroštva. Vživeti se v umiranje mladega človeka (brez nepotrebne patetike ali pomilovanja) doleti vsakega človeka, ustvarjanje Francoisa Ozona pa doleti ljubitelje filmov, saj svoje moči vlaga v občutke in sporočilnost vsebine; tako včasih samoumevne stvari na novo po(eno)stavi.
|
