Filmski Almanah 2003
 


Samo Rugelj
PRAVA
...

1. Obuti maček
2. Alvin in veverički 3
3. Podzemlje: Prebujenje
4. Pisma Sv. Nikolaju
5. Parada

1. The Grey
2. Podzemlje: Prebujenje
3. One for the Money
4. Red Tails
5. Samomorilec

2012 (c) UMco  
studio meditas  




Samo Rugelj
Premiera 134, 06. december 2006

PREDSTAVLJAMO DRUGI CELOVEČEREC REŽISERJA JANEZA LAPAJNETA

V slovenske kinematografe prihaja film Kratki stiki, nesporen zmagovalec letošnjega festivala slovenskega filma. Odlična igralska zasedba ter tri plepetajoče se zgodbe ponujajo posebno filmsko doživetje.

Slovenski naslov: KRATKI STIKI
Originalni naslov: KRATKI STIKI
Igrajo: Tjaša Železnik, Grega Zorc, Jernej Šugman, Sebastijan Cavazza, Boris Cavazza, Maša Derganc, Vito Taufer, Primož Ekart, Mojca Funkl
Režija: Janez Lapajne
Scenarij: Janez Lapajne
Producent:
Žanr: drama
Distributer: Cinemania Group
Trajanje: 105 minut
Premiera: 07. december 2006

Edini slovenski film iz letošnje produkcije k nam prihaja v dneh po tem, ko je svoje filmsko življenje zapustil Robert Altman, ameriški režiser mnogih prelomnih filmov, ki je svojo že malce pešajočo kariero v devetdesetih redefiniral z Igralcem (1992) in Kratkimi zgodbami (1993), kolažem zgodb v sodobnem Los Angelesu, ki jih v končni klimaks zveže potres, ki ga začutijo vsi. Angleški naslov Kratkih zgodb je dejansko Kratki rezi (Short Cuts), zgodbe so se v slovenski naslov najbrž pritihotapile zato, ker so filmu osnova kratke štorije kultnega ameriškega pisatelja Raymonda Carverja. Kratki rezi pa se z naslovom slovenskega filma Kratki stiki že berejo nekako v rimi, nekako asociirajo drug na drugega. To ni naključno. Nov film Janeza Lapajneta (poleg režije tudi scenarij, montaža, produkcija, scenografija), ki je pred štirimi leti presenetil s Šelestenjem, gostobesedno bergmanovsko fresko razpadanja dotrajanih partnerskih razmerij in porajanja novih, se kljub pomenljivemu naslovu z Altmanom seveda noče meriti, hkrati pa se seveda tudi noče trkati po prsih, češ da je njegov film v scenarističnem filmu nekaj originalnega. Čeprav je. Vsaj za slovenske razmere. Slovenci smo do sedaj imeli omnibuse, recimo Tri zgodbe (Jane Kavčič, Igor Pretnar in France Kosmač, 1955) in Tri prispevke k slovenski blaznosti (Žare Lužnik, Boris Jurjaševič in Mitja Milavec, 1983), da o katastrofalnem Desperadu Tonic izpred nekaj let niti ne govorimo. Kratki stiki pa nekako v slogu Usodne nesreče, letošnjega dobitnika oskarja za najboljši film in scenarij ali pa filmov Alejandra Gonzalesa Inarrituja (Pasja ljubezen, 21 gramov, tudi Babilon s pravkar končanega Liffa) predstavlja prvi pravi čistokrvno slovenski filmski kolaž. V treh zgodbah o izgubi se srečamo z liki, ki jih življenje ne "špara", v njihovem centru pa se z malce neobičajnim dramaturškim pristopom nahaja Tjaša Železnik, srce filma in njegova duša, ko pred nas stopa v kar treh vlogah, naprej kot lepa zdravnica, ki teši invalida (Sebastjan Cavazza), pa kot klošarka, ki hlasta za otrokom, ki ga je zapustila v snegu in ga je rešil šofer Bojan (Grega Zorc), ter kot uslužbenka bencinske črpalke, ki s svojim strahom povzroči tragedijo (Jernej Šugman). Preskoki v času in prostoru, ki mozaik proti koncu sestavljajo v vse bolj logično verigo dogodkov, za katere sprva mislimo, da med seboj niso povezani, potem pa se vse bolj izkazuje, da se vsi bolj ali manj stikajo, da med njimi obstaja povezava, s katero pa ne vplivajo vedno eden na drugega, so narejeni gladko, prizori različnih zgodb se med seboj stkejo v kaos življenja, ki se ne ozira niti na dobro niti na zlo. Film o težkih temah, ki lahko vedno zadenejo tudi nas, spregovori čvrsto in angažirano, a hkrati nič depresivno.
Seveda je ob filmu potrebno povedati še nekaj o ozadju njegovega nastajanja. Podobno kot Šelestenje je tudi njegova produkcija potekala neodvisno od države (ta je financirala zgolj del postprodukcije in povečavo na filmski trak), kar pa se filmu vizualno skoraj ne pozna, saj se lahko v tem pogledu primerja s praktično vsakim institucionalno financiranim projektom zadnjih let, ki nam je ponavadi za neprimerljivo več denarja ponudil precej manj filma. Veliko zaslug za to ima izjemno iznajdljiva producentka filma Aiken Veronika Prosenc. Zavezanost filmu za vsako ceno je gnala tako tiste pred kamero kot tiste za njo. Za slovenske razmere zvezdniška zasedba filma za svoje delo ni dobila skoraj nobenega honorarja, a to ni motilo režiserja, da ne bi skušal iz njih izvleči maksimuma s šaljivo resnimi slogani: "Če ne boste dali vsega od sebe, vam bom prepolovil honorar!" Ja, strinjam se z njim, ko pravi, da se "najboljše stvari v življenju dela ali zastonj ali pa za zelo visoke honorarje", saj je treba poudariti, da Lapajnetu "slovenski sindrom drugega filma", v okviru katerega naši režiserji po nadvse izvirnem debiju v drugo praviloma potegnejo krajši konec, pri Kratkih stikih kljub temu ni prišel do živega. Kratki stiki so sicer edini domači film z letošnjo letnico produkcije, a hkrati ravno tisti slovenski film, ki ga letos res morate videti!










Kako vam je všeč nova grafično-vsebinska podoba naše tiskane revije?


Kakšna nova podoba?
Prejšnja mi je bila bolj všeč.
Ne opazim bistvenega premika na bolje ali slabše.
Nova podoba mi je bolj všeč.
Premik na bolje, a želim si še več sprememb.