|
 Najprej je njegova Deveta vrata vizualiziral Roman Polanski, zdaj je pet romanov, ki so izšli v 50 različnih državah v 25 jezikih, na film spravil Agustin Diaz Yanes, do zdaj znan predvsem po scenarijih in režiji množic. Literarna senzacija vsebinsko meri nekje med Zorrom in Tremi mušketirji, med bitkami dvora in zoranih travnikov. Z okusom po Kraljici Margot.
Alatriste je zgodba o potni časti in ponosu srčnih mož, ki se ravnajo po pravilih fizike, mišic in sreče. Zgodba je postavljena v 17. stoletje na polje, kjer se meči krešejo s sabljami in s tisoče glavami nad njimi in kjer najbolj hrabri zasedajo prve vrste krvi in ran. Film je zakladnica zgodovinskih dejstev, ki jo odpira somračna drama in zapirajo morala, etika, ljubezen, moč in bogastvo, z veliko vojne akcije s koleni v blatu. Boj za obstanek španskega kraljestva v času inkvizicije predstavi posameznika, ki je tvegal tako rekoč največ: general Alatriste (Viggo Mortensen) si je ime prislužil iz spoštovanja vojščakov, sicer je upornik spornim ukazom dvora, poslan na nevarna močvirja španskih kolonij – Flandrije. Zemlja z uhojeno krvjo kvečjemu krepi generalovo voljo, srce mu na drugi strani meje greje Maria de Castro (Ariadna Gil), igralka po poklicu. Sprt z dvorom, ki brede globoko v korupcijo in škandale, v vse globlji drek, postane Alatriste glavni krojač španske zgodovine. Z obljubo, da po smrti prijatelja poskrbi za njegovega sina Iniga Balboa (Nacho Perez), zabrede še drugače – le z enim bojevnikom na drugi strani. Sin namreč odraste s strastjo vojščaka, kot bi ga gradil duh očeta ali zapečatila volja skrbnika – jasno je, da je ustvarjen za na polja, vendar ga želi Alatriste pred tem obraniti. Vzpostavi se znani paradoks, ko sin postane oče, oče pa mu to skuša preprečiti, ker tako v odnosu ne bi bilo več prostora zanj ali ker je njegovo življenje že tako preveč tvegano.
Gibajoče podobe, ki so očitno našle navdih v delih slikarja Diega Velazqueza, korakajo v lirično-epske dimenzije, kjer vlada kruta igra življenja, ki gleda smrti v oči, ta pa življenju z zobmi v hrbet. Nekdaj mogočen španski imperij tone v vse več megle in somraka, z nekaj žarometi, postavljenimi nad otroke in žene mož, v razkošnosti kostumografije izza prizorov deročih množic.
|
