|
 V zgodovini obstaja precej skrivnosti. Ena takšnih je tudi propad mogočne civilizacije Majev, ki jo zgodovinarji postavljajo v čas pred pričetkom našega štetja na ozemlje današnje Srednje Amerike. Za razliko od raznih živalskih vrst, izumrlih zaradi prevlade višje razvitih bitij ali klimatskih sprememb, je pri človeških združbah razlog za izginotje iskati tudi v samouničenju. Tako se uvodna misel filma »Tako mogočne civilizacije ni bilo mogoče uničiti od zunaj, razpadla je lahko samo od znotraj« še najbolj približa resnici. Če je namreč verjeti Gibsonovi interpretaciji, so Maji razpad svoje civilizacije sprožili že s krvavimi obredi in bogokletnim preuživanjem ter s tem povezanim zasužnjevanjem in klanjem sosednjih plemen, torej še preden se je pričela Kolumbova doba oziroma še preden so trčili z novo nastalo zahodno civilizacijo. Na srečo se Gibsonu tokrat ni bati preveč gorečih polemik o verodostojnosti te teze, saj so tako oddaljene zgodovinske teme manj problematične kot tiste iz bližnje, ki praviloma – bodisi upravičeno bodisi zgolj iz promocijskih razlogov – sprožajo burne odzive.
Gibsonova vizija majevske civilizacije ima dva močna atributa. Prvi je neizprosno krvav realizem, drugi pa asociacija na sedanjo, na bolj prefinjen način enako brutalno civilizacijo. Pa poglejmo. Delavce, ki so morali graditi mogočne majevske stavbe, so nadzorniki priganjali do onemoglosti in jih potem, ko so bili fizično povsem izčrpani, pustili, da so umrli od lakote ali bolezni. Ekonomski sistem danes je podoben, saj se moramo zavedati, da so (resda ne toliko fizični, temveč psihični) pritiski v službah vedno bolj nečloveški in da večino delodajalcev, ko delavca povsem izkoristi, ne briga več, kako bo le-ta preživel sebe ali svojo družino. Drugič, vsega naveličana in v obilju kopajoča se visoka majevska družba se je imela za nekakšno elito in je na ostale, ekonomsko nižje uvrščene ljudi, gledala kot na nujno zlo oziroma na nekaj, kar ne zasluži človeškega dostojanstva, temveč zgolj omogoča njihovo ugodje. Če danes poslušamo govore politikov, ki sebe in svoje somišljenike poveličujejo v pripadnike posvečene rase, in jim s tem dajejo pravico kršiti etične zakone ali opazujemo odnos brezvestnih poslovnežev do vseh tistih, ki ustvarjajo njihovo bogastvo, potem njihovo početje ni nič manj odgovorno (in zverinsko) kot krvave roke majevskega vrhovnega vrača, ki je prignanim sužnjem iztrgal srce in njihove odsekane glave radodarno vrgel apatično pozverinjeni množici.
To sta seveda samo dve hipotetični vzporednici, ki se porajata ob sicer klasično zasnovani pustolovski zgodbi, v kateri na koncu kot vedno zmagata pogum in človečnost. Tako se glavnemu junaku, neverjetno vzdržljivemu bojevniku z imenom Jaguarjeva šapa, uspe iztrgati iz krvavih krempljev majevskih vojščakov in še pravočasno rešiti svojo družino. Sredi nepregledne množice statistov in neznanih igralskih obrazov si boste gotovo zapomnili Rudyja Youngblooda kot osnovnega nosilca dogajanja, Dalio Hernandez zaradi nedolžne miline ter Raoula Trujilla kot glavnega Jaguarjevega preganjalca, sicer pa v prvem planu, kot že rečeno, pričakujte posnetke divje narave in še bolj divjaškega početja tamkajšnjih prebivalcev. No, če ste preživeli Kristusov pasijon, potem ste pripravljeni.
|
