|
 Konec marca pred osmimi leti je v kinodvorane butnil znanstvenofantastični triler, ki mu nihče ni pripisoval kakih velikih možnosti. Film se je ukvarjal s takrat že kar izpeto virtualno realnostjo, igralci so kakor brez težnosti letali po zraku in izgledalo je, da bo to še en film, ki si ga bodo ljubitelji tega žanra lahko nekaj mesecev kasneje precej zdolgočaseno ogledovali na kakem videoformatu, ostali pa ga bodo hitro pozabili. Jasno, tisti pri Warner Brosu, ki so videli film, so vedeli, kaj imajo v rokah. Vedeli so, da Matrica prinaša nekaj povsem novega. Vendar si tudi sami niso predstavljali, do kakih razsežnosti bo pripeljal njen fenomen, zato tudi marketinškega loka pri njenem promoviranju niso napeli do konca.
Osem let kasneje je bila podobna zgodba precej drugačna. Že prvi materiali za zgodovinski ep z naslovom 300 izpred enega leta, v katerih je vrelo od surove energije in divjega ritma, so jasno kazali na to, da bo tokrat govora o drugačnem tipu filma. Zgodovinski spektakli, ki so z Gladiatorjem na prelomu tretjega tisočletja spet prestavili v višjo prestavo, so se po falangi Troja–Kralj Artur–Aleksander–Nebeško kraljestvo počasi utrudili, tako v pripovednem kot tudi komercialnem smislu, ob tem seveda, da so stroški njihove produkcije švigali proti nebu. Treba je bilo ponuditi nekaj novega, antično zgodbo cepiti z novo filmsko tehnologijo, etno avtentičnim melodijam dodati nekaj težkometalnega zvoka, starodavnemu bojevanju z mečem vdihniti nadrealistični pridih v režiji digitalne animacije. Strip Franka Millerja (ta je zanj dobil inspiracijo pri filmu The 300 Spartans iz leta 1962), briljantno izrisana študija, sicer pa precej svobodna priredba epske bitke leta 480 p. n. š. pri Termopilah, kjer se je kakih tristo Špartancev zoperstavilo veliko močnejši vojski Perzijcev, se je zdel primerno izhodišče. Sploh ob dejstvu, da je Mesto greha, ki je tudi po njegovem stripu nastalo pred dvema letoma, pokazalo, da izvirnosti filmske tehnologije še ni konca. Modro ozadje, pred katerim so na drugače precej praznem prizorišču snemanja filma posneli večino prizorov, se je v skorajda leto dni trajajoči postprodukciji spremenilo v klavstrofobično, vizualno stilizirano in barvno izpiljeno kontrastno scenografijo, ki se je ne bi sramoval niti Gospodar Prstanov in v katerih rdeča špartanska oblačila (»da sovražnik ne vidi sledov špartanske krvi«) kot kake zastave valovijo v vetru, podobno kot erotično prosojna oblačila njihovega ženskega oraklja (»najlepšega špartanskega dekleta«), ki jim napove usodni poraz. Če je Gladiator ustoličil Russella Crowa, ki je čvrstosti njegove karizme uspel dodati tudi nekaj emocionalne prepričljivosti, potem 300 postreže s Škotom Geraldom Butlerjem v podobi kralja Leonida, neustrašnega borca za grško svobodo, za katero je žrtvoval sebe in svoje vojake, virtuoznega bojevalca in strastnega moža z donečim glasom, ki s svojo tristoglavo četo veliko številčnejšim Perzijcem (»njihove puščice bodo zatemnile sonce«) zada tudi kar nekaj taktičnih preglavic, ki jim kar nekaj časa niso kos niti Nesmrtni, ta elitna divizija perzijske vojske. Ja, prvi tedni predvajanja že kažejo na to, da je Zacku Snyderju, ki je pred tremi leti zrežiral Zoro živih mrtvecev, s 300 uspelo narediti kultni film za MTV generacijo, vizualno-zvočni spektakel, ki bo tudi zaprisežene pirate prisilil, da divx šaro dajo na stran in si 300 ogledajo tam, kjer se to za filme spodobi: na velikem platnu.
|
