|
Vse do danes ga ni bilo mogoče pozabiti. Obraza mlajšega moškega, ki je v osrednji književni oddaji na nacionalki - že pred tem me je prevzela milina, ki je vela iz njegove Hiše iz besed - govoril o sebi, govoril o poeziji in takrat razglasil svoje slovo od pesnjenja. In da upa, da je bilo vsaj častno, je še dodal k temu. O tem ni šlo dvomiti, vendar je kljub temu za podobo z ekrana ostajala trpkost nerazjasnjenega. Vprašanja, kot zakaj bi (zdelo se je povsem premišljeno) umolknil tako mlad pesnik, se poslovil z zbirko (tretjo po vrsti), v kateri so mnogi prepoznali njegovo nedvomno prepoznavnost in ki mu je kasneje, če prav vem, prinesla Jenkovo nagrado. Kakorkoli že: hvalabogu ni zdržal bremena teže svojih takratnih besed, kar nikakor ni zapisano s pikrostjo, zavezujočnejše je ostajalo tisto onkraj njih. Po četrti zbirki Krogi na vodi (v kateri je našel novo celino: "Čisto radost govorice", po Heaneyju samorazveseljujočo domiselnost poezije, veselje, da izhaja iz jezika in da hkrati predstavlja svet) imam tako pred sabo rokopis njegove pete knjige pesmi, ki ima vprašanja že v samem naslovu. Ni ljubezni do življenja brez obupa nad življenjem, je nekoč zapisal Camus in to spoznanje se v Semoličevem pesništvu odraža v polnem pomenu. Veselje spričo radosti govorice ("Vesolje je veselje, zapišem") venomer "prepušča" vtise iz zunanjega sveta, katerega neprizanesljiva priča je sam pesnik. V pričujoči zbirki se ga mestoma, znatno bolj, kot je bilo to pri njem doslej zaznavno, loteva z jedko ironijo. Semoličevo pesništvo je bolj kot čemurkoli drugemu zavezano dialogu: s pesniškimi vzorniki in sodobniki, z osebami, na katere ga vežejo z besedami ulovljivi spomini; s prostori, v katerih so k njemu prihajale pesmi (Barje, Istra …, Fužine, Lavrica, Koper) in, le v mojem zapisu nazadnje, z bralci, ki se jim s svojimi (navidez) preprostimi verzi - prepričan sem - tudi tokrat ne bo odtujill.
 |
