|
Za Pascala Quignarda bi zagotovo lahko rekli, da je eden izmed najbolj plodovitih in eruditskih sodobnih francoskih pisateljev. Njegovo literarno delo obsega številne eseje, kratke razprave, v katerih prepleta razmišljanja o literaturi, glasbi, slikarstvu, ustvarjanju, zgodovini, jeziku, eksistenci, in vrsto romanov, pripovedi, ki jim je v resnici težko določiti pripadnost jasni literarni zvrsti, saj v njih združuje prvine eseja, zgodovinske študije, poezije, romana, bajke … Lahko bi rekli, da je bistvena značilnost njegovega ustvarjanja iskanje negotovega smisla po globinah časa in brezdanjosti jezika, kakor se kaže skozi samotarski proces pisanja in branja. Referenčno obzorje velikega dela njegovega opusa je poleg rimske antike še baročni svet prve polovice 17. stoletja.
Prav to je tudi časovni okvir Terase v Rimu, pripovedi o življenju Meauma graverja, ki je skoz in skoz pripoved o nekem prelomu, polomu, pojemanju. V središču Meaumove skrivnosti je ženska: Nanni Veet Jacobsz. Srečanje z njeno lepoto je za Meauma izkušnja izničenja, ob njem ostane ves izpraznjen - in Nanni bo zanj skušnjava v puščavi, usmerjala bo njegovo življenje in delo. Ker njegov tekmec zaluča vanj kislino, izgubi obraz in Nanni ga odtlej ne prepozna več. Izginjajoče obličje je drugo izničenje, ki povzroči, da se Nanni odvrne od njega in za sabo pusti nepopravljivo praznino, odsotnost podobe. Ta praznina je vzrok njegovega tavanja in izvor strastnega ustvarjanja, ki torej izhaja iz izkušnje temeljnega izničenja in se kaže kot žalen spomin na izginulo prvotno podobo, kot poskus priklicanja Nekdanjosti. Podobno je tudi sam roman tu fikcijsko, na fragmente raztreščeno spominjanje preteklega, pozabljenega, ki se opira na nekatere dokumente in same Meaumove gravure ter tako zapolnjuje izginulo preteklost, zamejuje mesto neke praznine, neke odsotnosti. Terasa v Rimu oponaša branje podobe, vendar pisanje tu v resnici ustvarja podobe - ki so izhodišče razmišljanja, pripovedovanja, postavljene v razmerje istorodnosti s pisavo. Roman torej lahko beremo kot dolgo meditacijo o umetniškem ustvarjanju, likovnem in pisateljskem, o njegovi nujnosti kot poskusu, da bi ohranili "nekaj iz časa, preden je jezik kakor val nepopravljivo pogoltnil telo in dušo in spomin. To je omamni čas, čas brez glasu, nemogoča pokrajina. Globoko v nas je neki čas, ki se mu ni mogoče upirati. Prav ta čas vse človeške pripovedi obsoja na nedovršenost."
 |
