|
Nad Prešernovimi nagradami se ponavadi zmrdujemo, da jih dobivajo napačni umetniki za napačne umetnine v napačnem trenutku. Letošnji izbor Milana Jesiha, enega najspretnejših trenutno živečih slovenskih poetov pa je vsaj po mojem mnenju zadetek v črno. Jesih je v svojem praktično tridesetletnem pesniškem opusu namreč zanesljivo dosegel vsaj dvoje: kot prvo velik pesniški umetniški razvoj in rast. V svoji prvi pesniški zbirki Uran v urinu, gospodar! (1972) smo bili namreč priča takimle verzom:
zakaj ne bi v zboru zapeli, kar
večkrat smo rekli naglas: fuk
je nevaren svobodi, vsaj današnji čas,
kar boste sejali, ste že dvakrat poželi.
labodi grejo po vodi, nad skaručno
je oblačno, nad kovačijo je v letu
krepnil vran, bil je bolan.
Potem pa je preko zbirk Legende (1974), dolgoverznih Kobalta (1976) in Volframa (1980) in minimalističnih Ust (1985) prišlo do prvih Sonetov (1989), ki so v njegovem ustvarjanju gotovo predstavljale revolucijo. Že prvi je s svojim sentimentom vzel sapo in Jesiha torpediral v orbito. Evo:
Ne vem, če bom sploh znal povedati.
Spominjam se, recimo, nizke hiše,
stoji ob cesti, kot postaja bi
stala ob progi, nekaj tudi piše,
gostilna najbrž, vendar vsa v temi
- pa ni več dan, no, noč pa tudi ni še -,
ob meni ženska napol spe sedi
in hoče, naj dam radio malo tiše,
in to je vse. Katera je ta dama
kam peljeva, od kod, kaj je pred nama,
kaj naju veže, kaj radio igra,
je vse že onkraj meje z domišljijo
(meje: »zrcala slike istega«) -
tam najini, ona in jaz živijo.
Rožnata knjižica, v katerih so bili ti Soneti zapisani in jo je izdal tedaj zelo propulzivni zamejski založnik Wieser, je postala prodajna uspešnica, kritiški hit in je romantičnim dušam najbrž pogosto žlahtnila razmišljanja pod drevesi. Jesih pa, ki je ugotovil, da je zdaj dokončno uglasil svojo notranjo struno z zunanjostjo pa je nadaljeval z isto "štimungo" in štiri leta kasneje (1993) v oblikovnem (spet rožnata knjižica) in tematskem smislu njihovo nadaljevanje s preprostim naslovom Soneti drugi. Potem pa si je kot kaže vzel nekaj časa za razmislek o svojem ustvarjanju in pred dvema letoma je presenetil z Jambi. Enega vam ponujamo za pokušino:
Nespraznjen glaž, krožnik s polškecem kruha;
Vse ugašeno. V voltem mraku svita
objeta sanjanka in moški spita
- ali blazine je ovila rjuha -
in zrak se negotov v zavesi zgane
pred oknom, ki … odškrnjeno v daljavo,
kjer … čas minul, mladeniško vihravo,
ko … ulica, topoli, rob Ljubljane
in – ne, saj ne … Mogoče orel v steni
previsni je za vzlet razširil krila - …
Odblesk neznaneg na reki leni
- neznana šibkost kot neznana sila -,
zgolj hipen, in za vselej se razblini
nazaj v nenoč nedan. –
V objemu sta stokaje, se blazini,
vsesala vanjo on in ona vanj.
Drugo velika Jesihova kvaliteta pa je razvidna že iz zgoraj predstavljenih verzov: ne gre za hermetično poezijo, ljubo samo nekaj desetim slovenskim razčlenjevalcem, ampak za vsakdanjosti, iz katerih vznikne metafizični moment, ki sproži kompleksno in tako za srce kot razum prijetno predenje besed, misli in metafor. Vsekakor veliki pesnik vsakdanjega življenja, neutrudljivi uživalec v majhnih stvareh, ki z dosedanjim ustvarjanjem kar kliče po tem, da si na svojo polico priskrbite vsaj eno njegovo knjigo. Njegovi Verzi izbranih pesmi v
jubilejni 300. knjigi zbirke Kondor so ena možnost, pri kateri ne boste mogli zgrešiti.
 |
