|
Gašper Troha v uvodni besedi sicer napačno ugotavlja, da je situacija, ko film kot stranski produkt dobi še knjigo, kar naj bi bil tu primer, izjemna. Če bi pogledal samo po novejši slovenski filmski produkciji, bi videl, da je bilo prav podobno pri filmu Nekdo drug, scenarista in pisatelja Branka Gradišnika. Tudi veliko ameriških filmskih uspešnic kot stranski prodajni artikel dobi še knjigo, celo če so tako lahkega značaja, kot npr. letošnja Tomb Raider. No, ampak to knjigi niti najmanj ne zmanjšuje vrednosti in že zdaj lahko rečemo, da so Sladke sanje najbrž prvi slovenski film v zadnjem desetletju, ki ima dosledno izpeljan t.i. tie-in (poleg knjige seveda še zgoščenka). Ni pa prvi generalno, saj so stari mački slovenskega filma vse skupaj obvladali že davno. Spomnimo se samo npr. Sreče na vrvici in »singla«, ki smo si ga kupovali, pa knjige, ki se je enostavno morala znajti na naših policah.
No, Mazzini je v tale film vložil kar nekaj let svojega življenja in energije in ta presežek je poleg filma kot kaže hotel materializirati še v knjižni obliki. Tako je Kralj ropotajočih duhov do neke mere ubeseden scenarij, ki pa mu je dodano še marsikaj, kar je v filmu izpuščeno. Če ste imeli kdaj možnost brati integralno verzijo scenarija Sladkih sanj, bi videli, da je v romanu kar precej scen, ki so iz filma izpadle predvsem zaradi finančnih razlogov. Kot prijetna in neobičajna popestritev slovenskih romanov so v Kralju ropotajočih duhov prisotne tudi slike, ki nas plastično povlečejo v sedemdeseta, kjer se vse skupaj odvija, in v nekem smislu še nadgrajujejo filmsko fikcijo, saj ji dajejo realni kontekst.
V povezavi s Telesnim čuvajem, drugim letošnjim Mazzinijevim romanom iz knjižne zbirke Beletrina, ki se za razliko od ropotajočega Kralja dogaja v sedanjosti, natančneje v Berlinu in kjer junak spominja na hampshirsko svinjo, imamo pred seboj prav simpatičen komplet. Dodatno še v povezavi z izjavo, v kateri je (najbrž namerno) paradoksalno Miha v enem svojih nedavnih intervjujev rekel nekako takole (navajam po spominu): »Sicer vsi mislijo, da je Kralj ropotajočih duhov moja najbolj osebna knjiga, Telesni čuvaj pa tista, ki je najdalj od mene, vendar je v resnici ravno obratno.« Ne glede na to ali je to res ali ne, pa je dejstvo, da ti dve knjigi predstavljata skrajnosti v dosedanjem Mazzinijevim opusu in če kaj date na njegovo ime, potem knjigi nedvomno zaslužita vašo bralno pozornost.
 |
