|
Čeprav je od izida tega kontroverznega romana minilo že deset let, sedem let pa tudi od slovenskega prevoda, je morda zanimivo pogledati nekaj dejstev. Aleš Debeljak je v spremni besedi že tedaj ugotavljal, da je Ellis navdih za to hladno prvoosebno pripoved o nerazumljivo surovem nasilju s strani bogatega in praznega japija z Wall Streeeta črpal pri vseh literarnih mojstrih vivisekcije temnih plati človeka od Patricie Highsmith do Thomasa Harrisa. Hkrati pa je zanimivo, da je bil roman Ameriško psiho v slovenščino preveden samo tri leta po svojem ameriškem izidu, njegovi »viri«, njegov navdih pa so pot k nam našli šele kasneje. Ameriški psiho se je celo pojavil v elitni zbirki, kot je XX. stoletje, kar daje slutiti, da so ga naši uredniki prepoznali kot izjemno pomemben roman. Nadarjenega gospoda Ripleyja Patricie Highsmith pa so v slovenščino tako npr. prevedli šele pred dvema letoma, kljub temu, da je izšel že skoraj pred pol stoletja (in to je šele prvi prevedeni roman Highsmithove, ki jo zunaj postavljajo povsem ob bok Agathe Christie, ki jo imamo prevedeno v celoti) pa še to precej zaradi tega, ker je Anthony Minghella takrat končeval istoimenski film. Thomas Harris je v slovenščino s Hannibalom zašel hitro po ameriškem izidu, šele lani pa so mu sledili ključni Jagenjčki, ki so nastali ob koncu osemdesetih. Oziroma, in nenazadnje, v slovenščino so te knjige prišle nekje hkrati s Chuckom Palahniukom, piscem tudi že ekraniziranega Kluba golih pesti, ki je, vsaj v določenem idejnem smislu nastal na ramenih Ameriškega psiha. In če pogledamo naslednje Palahniukove romane (Survivor, Choke), vidimo, da ta nadaljuje, radikalizira, pozicijo glavnega junaka, ki jo je vzpostavil Bret Easton Ellis z Patrickom Batemanom v Ameriškem psihu. Victor Mancini v zadnjem Palahniukovem romanu Davljenje (Choke) je tako npr. faliran študent medicine, obseden s seksom. Trohico zavesti o lastni vrednosti mu vzbujajo samo trenutki, ko v restavracijah hlini davljenje s hrano, tamkajšnji obiskovalci pa se mu trudijo rešiti življenje.
Ellis s svojimi kasnejšimi romani (npr. The Informers, Glamorama) ni več požel takega javnega zanimanja, kot pri Ameriškem psihu. Morda je zdaj, ko deset let po izidu romana k nam (z manjšo zamudo) prihaja še film, spet čas, da skoraj 500-stransko (spet) preberemo in premislimo, česa se je Ellis upal kar dolgo pred filmi, kot so Se7em in Klub golih pesti. Najbrž nam bo kmalu jasno, da je bil Ameriško psiho posnet vsaj kakih pet let prepozno in zdaj, tudi ob tem da se precej distancira od knjižne predloge, izgleda kot stranski produkt zgornjih filmov, čeprav je v literarnem smislu njihov predhodnik.
 |
