|
Najobsežnejši del Kazantzakisove knjige je zapis o njegovem potovanju po grški gori Atos (področju s samostani, kamor lahko gredo samo moški) in ta ni brez zveze s Pavletom Rakom, rojenim na polovici dvajsetega stoletja v Beogradu. Življenjska pot ga je že zanesla marsikam, sedaj pa živi med Kranjem, Parizom, Peterburgom, Beogradom in Atosom, kamor je kot novic odšel leta 1990. V svoji knjigi nam prinaša zapiske z raznih potovanj, iz raznih dežel in iz različnih perspektiv. Začne z Istanbulom, kjer nas spretno pelje od Svete Sofije, veličastne cerkve, zaradi katere se je knez Vladimir opredelil za krščanstvo, ko je izbiral vero svojemu narodu, v naslednjem poglavju že zavesla čez najbližje morje in že se znajde na grškem Patmosu, kamor je pred skoraj tisoč leti prišel menih Kristodul in iz nič naredil samostan, ki je sčasoma postal eden izmed najstarejših in najbogatejših z literaturo grškega pravoslavja. V drugem delu knjige ga spet potegne nazaj proti severu, v srce (stare) Evrope in tu so zgodbe iz Amsterdama, pa malo daljši segment posvečen potovanjem po Parizu, v katerem je avtor preživel kar nekaj let (in poleg lepote in poetike Pariza odkrival tudi take nesmisle in absurde kot npr. ulica Faubourg St. Antoine, kjer se zgolj zaradi imidža gnetejo modne trgovine, ki nikjer na svetu nimajo tako velikega simboličnega in tako malega funkcionalnega pomena). V tem delu sta še poglavji o Nemčiji (in njihovi pregovorni urejenosti, ki se sprevrača v monotonost in dolgočasnost) in Veliki Britaniji (in njihovem dežju ter trdni in zdravi tradicionalnosti). V predzadnjem delu se Rak dotika izbrisanih mej (nemških, ruskih in balkanskih, seveda), v zadnjem pa se poda še v Azijo, v Nepal in Indijo. Ko sem v kolofonu knjige iskal prevajalca, sem ugotovil, da ga ni, kar pomeni, da je Rak v svoji večjezičnosti tako suveren, da tudi v slovenščini njegove besede zvenijo prepričljivo in s tako izklesanim slogom in stilom, da bi mu jih lahko zavidal prav vsak povsem domači pisoči potopisec. S prijazno ceno knjige smo torej dobili delo, ki se v našem domačem potopisnem žanru uvršča prav visoko, zbirka S poti pa je tudi s tretjim izborom domačega besedila (po Sonji Porle in Matetu Dolencu) več kot upravičila svoj zahtevni standard.
 |
