|
Ko je lani februarja v kinodvorane prišla Zadnja večerja, se je postavljalo veliko vprašanje, ali bodo gledalci za svojega sprejeli domači film, ki je podobno kot pred tremi leti V leru ali predlani Jebiga na svoj način kršil skoraj vsa pravila klasične slovenske filmske produkcije. To je bil namreč film, ki je skušal dajati vtis, da je bil posnet povsem naključno, z ukradeno kamero pač in zato brez scenarija, brez režiserja, brez proračuna, z omejeno prištevnostjo, brez planiranja dramaturških vzponov in padcev, vendar z že na začetku izraženo željo, da bo šlo za film s srečnim koncem.
Zadnjo večerjo si je v naših kinodvoranah ogledalo skoraj 70 tisoč gledalcev, kar je po Outsiderju in Babici največ, kar je domačemu filmu uspelo v zadnjih petnajstih letih. Film je bil povabljen tudi na skoraj trideset tujih filmskih festivalov, kjer je prejel nekaj lepih nagrad. Dovolj razlogov torej, da njegov scenarij, sicer z manjšo zamudo, izide tudi v knjižni obliki.
 |
