|
Osrednja oseba romana, ki ni čelistka, je pripovedovalec, ki na pokopališču v Budimpešti obnemi, se za hip ustavi pred neznanim grobom čelistke in pomisli. Njegove misli so ogrodje romana. Roman o tesnobnem mučeniku, ki ga življenje spreminja, sam pa se s težavo prilagaja. Hkrati pa konstantno trpi zaradi pomanjkanja navdiha, ter išče iskrice med svojimi filozofskimi knjigami ter poezijo Mandelštama. Še najslabše pa prenaša zgodovinska dejstva, ki so ga oropala njegovega upanja in zato mu glasba ostaja še edino sredstvo, s katerim lahko opravičuje svoja dejanja. Njena pomembnost je skoraj tolikšna kot je Braillova pisava za slepe. Roman je skladateljev svet, širok in impozanten, vendar poln notranjih bitk, ki skupaj navržejo več kot le vojno za preživetje.
 |
