|
Klošarji, narkomani, omejeni japiji, prepotentni filmski producenti, samovšečni bogataši, neuporabni mladostniki, pedri, butasti kavboji, teleevangelisti, brezvezniki, nasilneži in popolnoma navadni Američani oživijo pred nami v visoko adrenalinskih monologih Erica Bogosiana. Oder, človek, stol in mikrofon mu zadostujejo, da gledalce popelje na nepozabno, črnohumorno, kulturološko ekskurzijo od Los Angelesa do New Yorka.
Ob izidu prevoda zbirke njegovih monologov iz sedemdesetih – Tako je to v Ameriki – sta temne plati likov, ki jih Bogosian razkriva, skušala poustvariti Matjaž Javšnik in Valter Dragan, ki skupaj s steklenicami kraljujeta na naslovnici. Tekst sta priredila in ga realizirala v slovenski dramski različici. Ob tej dobi knjiga novo razsežnost, hkrati pa se dotakne avtorjeve intime, saj (tudi poslovenjena) ostaja osebnoizpovedna.
Tako je to v Ameriki ni knjiga za starejše in konzervativne bralce. Zahteva namreč precej smisla za črn humor in satiro, precejšnjo mero tolerance, mladostne norosti in predvsem dojemljivost ob liku, ki se pred vami izriše: to je energični, gobčni, (pre)drzni, predvsem pa izvrstni Eric Bogosian.
Delno lahko ta občutek pristnosti, doživetja iz "prve roke", pripišemo dejstvu, da vam Eric Bogosian gotovo ni popoln neznanec – srečali ste ga morda že na filmu. Videli smo ga lahko v Allanovemu Sesutem Harryju, Stonovem Talk Radiu, za katerega je tudi napisal scenarij, slišali pa smo ga lahko v najbolj odtrgani risanki devetdesetih – Beavis in Butthead do America. Bogosian je tudi avtor scenarija za film SubUrbia, ki ga označujejo kot zmerno avtobiografski, saj temelji na kliki brezdelnih in zakompleksanih mladostnikov iz predmestja, ki pa močno spominja na njegov rodni Woburn, Massachusetts, kjer se je leta 1953 rodil, obiskoval osnovno in srednjo šolo ter se po tem, ko je zapustil kolidž, vrnil in delal kot pomočnik v lokalni trgovini.
Vendar ni zdržal. Leta 1975 je že kuhal kavo v New Yorku, živel v Sohu in poskušal uspeti kot umetnik. Ko neka malo večja predstava, ki jo je spisal, režiral in v njej tudi igral, ni bila deležna niti ene kritike, ukradli pa so mu vso opremo, se je odločil za cenejši pristop k umetnosti. Začel je pisati monologe in nastopati v različnih klubih. Kar dolgo je prenašal žvižge gledalcev, lastnike, ki mu niso hoteli izplačati honorarja, in ponižanja kritikov. Potem pa se je v nekem trenutku vse obrnilo. Postal je splošno priznan in cenjen umetnik. Tudi sam ne ve, kaj je povzročilo ta preobrat. Danes so njegovi nastopi pokupljeni že mesece vnaprej, po vsem svetu vlada histerija. Mirno se ji pridružite.
 |
