|
Roman pripoveduje zgodbo o razpadu družine, v katero vstopi sprevrženec z masko rešitelja. Notranji monolog glavne junakinje Lucije pokaže bralcu, kakšen izmeček, ki ni vreden niti živalskega vzdevka, postane ta družinski rešitelj – njen očim. Obup, ki jo spravi na sam rob naveličanosti življenja, jo istočasno pripelje do spoznanja, kako ga sovraži. Njega, ki ji je uničil življenje, njega, ki je speljal svoje žrtve v slepo ulico in jih kasneje zlorabljal.
Marjana Moškrič dovršeno in vešče ustvari dramatično vzdušje ledene, brezčutne, nekoč razigrane deklice, ki ne pozna več odpuščanja. Zaradi svoje hladne odmaknjenosti in čustvene zatrtosti postane Lucija racionalno zelo močna oseba, a žal brez prave trdne moči. Žge jo dilema, ali povedati ali molčati. Manj kot zmore Lucija oprostiti očimu, toliko več lahko oprosti sebi. Opravičila za pretekla dejanja pa jo vodijo v svetlejšo prihodnost.
Sporočilo, ki je na prvi pogled univerzalno, avtorica v svojih natančnih rokah mehko modelira. Izpoved deklice postavi na prelomno točko tenkočutnosti in morale, ga oblikuje in naredi izključnega. Stoji resnično za vsakim prividom zaznava realnosti, ki je neprimerno boljša od sleherne obljube? Ali je res mogoče izbrisati tisto, kar nosi v sebi preteklost? Izmiti življenje v reki časa? Ledene magnolije zbujajo vprašanja, ki se jih velikokrat zavedno preskoči, kasneje pa postanejo usodna, razdiralna, uničevalna. Zato si pred njimi najpogosteje zatiskamo oči. Na množico vprašanj avtorica odgovarja s preprosto in vsakdanjo zgodbo.
Knjiga, izdana v zbirki "Najst", je namenjena bralcem, ki si želijo zgodb, polnih dogodkov in osebnega razmišljanja. Ker je Moškričevi uspelo usodo prekrojiti, ne da bi si zatisnila oči, predvsem pa zaradi zanimivega sloga ter tematike, je knjiga vredna pozornosti. Avtorico je po njenih besedah pritegnila možnost poosebljanja primerov iz črne kronike, nad katerimi se sicer vsi zgrozimo, hkrati pa ostajajo minljive besede brez osebnih zgodb, ozadja, suhoparne tragične grozote, ki jih težko razumemo in dojamemo. Izziv, s katerim Moškričeva odlično opravi. Ta knjiga torej ni le poziv proti nasilju, ampak predvsem poziv k razumevanju.
 |
