|
Severna Irska … Dovolj je, da zaslišimo ime te dežele, in že se pred nami zvrstijo podobe nasilja in krvi, od eksplozij počrnelih hiš, z žico obdanih mestnih četrti; kot da so postali zagrizeni boji med katoliki in protestanti že del naše notranje pokrajine. In res, s to "deželo svetnikov in učenjakov in morilcev" je nekaj hudo narobe – o tem nas prepriča že preprost podatek, ki ga o njej navede sloviti nemški pisatelj Heinrich Böll v svojem sijajnem Irskem dnevniku, napisanem davnega leta 1957: da je imela Irska pred sto leti nemara toliko ljudi kot tedanja Poljska, pa jih ima ta danes kljub svoji ne vedno srečni usodi nekajkrat več. Le kje so vsi ti ljudje, ki jih ni?
Večna tema izseljenstva se nadaljuje še danes, le da so večinoma ekonomske razloge zamenjali politični: tako tudi pisatelj Mac Laverty, rojen leta 1942 v katoliškem delu Belfasta, dandanes živi v Glasgowu, prav tako kot junakinja njegovega romana Okrasni toni, skladateljica Catherine McKenna. Pripoved, sestavljena kot diptih, se začne z njeno vrnitvijo v rodni kraj na pogreb očeta in se ob neizogibnih spominskih prebliskih, prežetih s politično obarvanimi utrinki, preseli v kronološko zgodnejše obdobje njenega življenja, ki zapolnjuje praznino med odhodom z doma in očetovo smrtjo.
Zgodba, ki se v tem izseku odigrava pred nami, pa je povsem "notranja": je zgodba o rojstvu otroka, o spodleteli ljubezenski zvezi, o depresiji, o ustvarjalni krizi, o negotovosti in omahovanju; pa tudi o "veri, upanju, ljubezni", ki vendarle odpirajo vsaj možnost svobode. Okrasni toni (tako glasbeni termin kot zunanji dekor) so lestvice, po katerih se pne življenje, tako kot se po njih spreletava glasba – včasih vznesena, drugič pribijajoča k tlom.
Pisatelj – mimogrede naj omenimo, da sta bila po njegovih romanih Jagnje (1980) in Cal (1983) posneta tudi uspešna filma – bo v kratkem obiskal Slovenijo: Slovenski PEN in Cankarjeva založba sta ga povabila na mednarodno srečanje na Bledu, 17. maja ob 17. uri pa bo gost literarne prireditve na Ljubljanskem gradu.
 |
