|
Delova Sobotna priloga, njeni dnevniki pa sploh, so in ostajajo gojišče prihodnjih knjig. Pred dobrim letom smo na tem mestu recenzirali knjigo arhitekta in spretnega pisca Janeza Suhadolca Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom, nekaj mesecev kasneje pa še izbor člankov Mihe Mazzinija Dostava na dom, ki sta obe (vsaj delno) prinašali tudi njuna dnevnika v Sobotni prilogi. V Debeljakovem Lanskem snegu je ta kot zadnji del priobčen v celoti. V prvih treh delih pa so nanizani njegovi eseji iz zadnjega desetletja (večinoma so izšli leta 2000 in 2001), v katerih Debeljak v svojem prepoznavnem, natančnem stilu analizira zaradi osamosvojitve (spremenjeni) položaj slovenske kulture, ki jo ves čas daje sindrom njene majhnosti, zaprtosti in tranzicijskih težav, saj je z bivšo Jugoslavijo izgubila veliko referenčno območje, drugje, na Zahodu pa je, poezija npr. ravno zaradi svoje majhnosti in neprepoznavnosti v precej nezavidljivem položaju. V času petletnega bivanja v Ameriki se je Debeljak hočeš nočeš moral udomačiti v treh različnih družbenih sistemih: ko je šel v ZDA, je odšel iz mehkega kapitalizma v visoko razviti kapitalizem, ko pa se je vrnil, je prišel v primitivni kapitalizem. Eseji v Lanskem snegu so ekstrakt zapažanj senzibilnega pesnika in vrhunskega sociologa iz tega popotovanja, precejeni še skozi avtorjevo spremembo stanu in akademskega statusa, kot sam ugotavlja v uvodnem tekstu.
 |
